15 december 2019, 23: 57

Turni uvod Izpostavljeno

Napisal

Letošnja turna sezona se je začela v Avstriji 5. decembra, ko smo obiskali Romaten Spitze. Nekateri ime pišejo tudi skupaj. Nekateri pa kot Rameter Spitz. Kar kot prvi nauk te ture podaja ugotovitev, da "piši kao što govoriš" deluje precej bolje kot tsch = č. Na zelo lep in presenetljivo topel dan smo se tako Vesna, Katarina, Izi in moja malenkost pognali v bela pobočja že malo nad rampo v Mallnitzu, saj se je spluženost ceste kmalu končala. Kljub temu smo se na koncu dneva strinjali, da tistih 4€ nismo zapravili za brez veze, saj nas je tura s skoraj 1300 višinci, za nekatere prva v sezoni, kar zmatrala, posameznika tudi močno ožulila. Kljub zelo sončnemu dnevu so sosednje gore, višje od naše z delno definiranim imenom, vrgle dovolj sence, da so smuko v veliki meri precej pokvarile. V zgornjem sončnem delu se je namreč dalo kar v redu smučati po mešanici klože in napihanega snega. Kakor hitro nas je zajela senca pa se je podlaga spremenila v večinoma tisto "ravno prav" trdo kložo, ki se pod smučkami predira, nato pa te skorja zablokira vsaka 2 metra. Posledično smo zadnji del spusta opravili večinoma le po cesti preko številnih podrtih dreves, četudi se ponuja kar nekaj sekanj ceste. Drugi nauk te ture je torej ugotovitev, da se na tale Spitz v teh specifičnih razmerah splača it čim bolj zgodaj in spust začeti med poldne in eno, saj bo takrat senca najmanj nagajala.

Datum naslednje ture je bil 14. december. Tokrat poimenovanje ni predstavljalo problema, ga je pa skoraj družba. Do petka sem namreč že mislil, da bom sosmučarke/je spet iskal kar na licu mesta, nato pa se nas je na enkrat nabralo kar 8. Kar pa je očitno prevelika številka, saj so jo trije kolegi iz AAO že na planini Lipanca mahnili po svoje. Vesna, Špela, Robi, Jani in jaz smo nadaljevali proti Mrežcam. Kot je razvidno s slik nas je tam pošteno prepihalo, zato smo jo kar takoj pičili po pršiču in posameznih zaplatah napihanca nazaj proti planini. Vsaj tako smo nameravali, pa se je izkazalo, da so nas super razmere v gozdu odpeljale malo predaleč. Špela in Jani sta kar takoj nadaljevala do avta, Robi pa se je vseeno vrnil do koče. Z Vesno sva na srečo problematiko ugotovila še precej visoko in tako naredila le prečko proti Lipanci. Po nekaj telefonskih pogovorih sva nato sama nadaljevala še proti Lipanskemu vrhu. Še zadnjo žrtev so zahtevali žulji in tako je Vesna s spustom začela malo pod Lipanskimi vrati. Sam pa sem v spremstvu, po opremi in stilu smučanja sodeč freeriderjev, nadaljeval na Lipanski vrh. Za razliko od Mrežc in Lipanskih vrat je zadnji del nekoliko bolj strm in zahteva malo več smučarskega znanja, vendar povprečnemu turnemu smučarju ne bi smel predstavljati problema. Spust so dodatno zabelile še zelo spremenljive razmere, saj so se v zgornjem delu na razdalji par metrov menjevali pršič, napihana kloža in poledenel beton. Kljub temu je bila smuka v redu. Od vratc dalje je sledila smuka po mehki kloži, problem pa je bilo pomanjkanje snega na določenih predelih. To se je še v večji meri odrazilo pri spustu s planine, kaj čmo, smučke so za to sezono že zacahnane z nekaj kamni. Overall je bila tura fajn, ob kombinaciji obeh vrhov se nabere 1000 višincev smuke in ta je bila kljub kamnom definitivno boljša kot prva v Avstriji. Za ponavljalce predlagam obratno kombinacijo, torej Lipanski vrh za začetek in nato Mrežce, saj se z nadaljevanjem smučanja skozi gozd z Mrežc lahko spustimo zelo nizko in tako izognemo velikemu delu prometne ceste.

Uživajte in srečno do naslednjič :)

ps.: Da ne zafilam serverja preveč, sem se držal predpisane velikosti slik, posledično so te bolj jadne. V "malo" boljši izvedbi so na mojem fb.

Nazadnje urejano na 16 december 2019, 11: 33
Prijavite se za komentiranje
© 2020 Alpinistični odsek Železničar | Izdelava spletne strani dpoint.si