Telefonski klic: ej a bi šla na Korziko za prvomajske, pritrdilni odgovor z druge strani v sekundi in že sva z Manco Vida(AO Radovljica) zmenjeni za trip. Doma na hitro zbijem leseno posteljo za v avto, Manca je zrihtala peno, poskusno spanje v avtohiši Meden je bilo v Istri za velikonočne praznike,v četrtek 22.4 ob 5ih zjutraj pa sva se iz Radovljice podale dogodivščini na proti. Vmes sva šli pogledat če je stolp v Pisi res tako zelo postrani, ob dveh pa že drveli s trajektom proti Korziki.
Plana kje vse bova lutali nisva imeli, ker je bilo v začetku napovedano slabo vreme, potem pa sva se bolj kot ne držali stavka:go with the flow.
Prvi deževni večer sva prespali v Sariju, ob morju in reki(katere zvečer sploh nisva vidli), čez dve uri pa že bežali ven iz vode z avtom. Tako smo se štirje naključni avtomobili zadnje sekunde rešili ven iz poplavljenega območja. Dva facta-če bežiš iz vode z avtom ne menjaj prestav, sam prva pa gas in obvezno preveri kje boš spal če dežuje! Zelo dramatičen začetek dopusta, čist v mojem stilu. Ampak, klavrn začetek, dober konec sva si rekle že prvi dan.. in tako je tudi bilo :D
Do nedelje sva se premikali z vremenom zato sva prvi dan zjutraj obiskali plažo Santa Giulia popoldne pa plezali v Conci, ki je kar kul plezališče, s pogledom na morje. Proti večeru sva si ogledali mesto Bonifacio(mesto je v celoti pod UNESCO zaščito) in imeli malce kulturnega in zgodovinskega udejstvovanja, prespali pa v bližnjem kampu. Naslednji dan je bil dež napovedan popoldne zato sva odrinili proti Ajacciju v plezališče A reta,ki leži malce nad morjem. Že po prvi smeri sva skoraj obupali, sami sloperji, slana drobljiva skala, prvi svedri 3m nad tlemi, potem pa sva dobili zagon in splezali praktično vse smeri na topiča in na koncu vriskali nad zanimivo plezarijo, sam navadit se je morš. Priporočam na oblačen dan.Prespali sva v kampu v Ajacciju, ponoči pa so nama divji prašiči odnesli smeti(tenx).
Nedelja je bil dan za počitek ker je deževalo praktično po celi državi. Dopoldne sva si ogledali šoping center, popoldne pa krenili proti Cortam oz. Restonici v kamp Touani. Dež ni ponehal do večera, potem pa so se vremena zjasnila do konca dopusta. V Restonici sva prvi dan oblegali plezališče nad kampom Candi de et Martine in La Bigoudaine. Noro plezanje po previsnih tufah z razgledi na okoliške frišno pobeljene hribe. Edino veter naju je malce premikal v detajlih.
Naslednji dan sva se odločili za 195m navrtano smer Queue Dalle 6a+/6a v Cimi San Gavino, ki je bila za prste obliznit. Plate, poke..skratka vrhuska plezarija. To skor morš it če si tam! Je pa J stena tako da se je priporočljivo namazat s sončno kremo če želiš spati na hrbtu do konca dopusta. :P
Zvečer naju je starejši klajmberski par iz Avstrije(smo se srečali že na trajektu)povabil na kozarec vina, na koncu pa smo že praznili flaše žganja. V enem večeru sva se navadili nemško, onadva angleško, vmes pa še malo kriljenja z rokami in smo bli vse zmenjeni. Na Korziko prihajata že 15 let in imata ogromno navrtanih dolgih smeri. Izmenjali smo si kontakte, z Manco pa sva s kar precejšno težavo odvijugali na drugo stran kampa.
Tretji dan v Restoniki sva se odločili za restiča in pristopili do spodnjega jezera Lago di melo na višini 1710mnv, do zgornjega jezera pa je bila pot še zasnežena.
Ker je bilo dovolj mraza in trije dnevi brez signala pade odločitev za obisk zahodne obale. Potovanje tja je potekalo skozi kanjon De La Ruda, skozi dolino Calacuccia in narodni park(priporočam motoristom, biciklistom in vsem ki imajo čas za vožnjo po tej prelepi panoramski cesti!). Ob tej cesti je zavetišče za divje živali zato tam kraljuje divji pujs na vsakih 20m. Šli sva čez prelaz Col de Vergio (1477nmv) in se spustili na zahodno obalo do campa Le Sagone. Naslednji dan sva se peljali skozi slikovit kanjon Calanques de Piana(300m visok rdeč klif, ki so ga izoblikovali morski vetrovi. Sestavljen je iz magmatskih kamnin-rdeči porfir, zato je celotna skala rdečo-oranžne barve, res lepo). Kasneje sva plezali in plavali v pristanišču Port. Če bi bil sredinski del plezališča(plate) suh bi se verjetno kar konkretno naplezali. Je pa plezališče cel dan v senci, kar je super za poletne dni.
Od Porta sva krenili proti Calviju ter prespali ob morju v mirni in idilični vasici Galeria v Ideal campingu. Ime campa sicer malce zavaja, ampak je blo fletn.
Na poti proti Calviju sva našli plezališče La Breche, ki je ubistvu kanjon ki ima na eni strani oranžno skalo, previse in tufe na drugi pa plate. Spregledali sva napoved vetra zato je bila pleža cel dan prepišna in senčna, kar je super za poletje, naju je pa v tem času še malce zeblo. Za konec sva s skupnimi močmi in zadnjimi atomi sprojektirali še en previs in totalno naviti odšli proti Calviju. Prespali sva v campu La Pinede, ki ima tudi bazen in tobogan!
Zvečer smo se podružili z našimi Železničarji(Klara,Nika,
Skratka, Korzika je definitivno vredna obiska. Prepotovali sva jo praktično po dolgem in počez, namenoma spustili Bavello, da imava dober razlog za vrnitev.
Še malce statistike:
V dvanajstih dneh sva prevozili 2010 km, aktivne vožnje se je nabralo za 32 ur, po Korziki sva naredili 930 km, imeli sva 8 plezalnih dni, 1 pohodni dan,en rest day, dva dni pa za vožnjo tja in nazaj. Sedem dni sva jedli riž na vse možne načine, pojedli veliko sira in jogurta, samo eno noč spali na črno, ostalo po kampih, jaz sem zgubila desni dostopni čevelj(ampak ne med hojo!) in vsak dan prepustila zmago v remiju Manci. Za prvomajske so kampi cenejši, gneče ni, vroče tut ne, če se pa še vreme poklopi si pa zmagal!
Prekrasno je blo, priporočam :)
