Nika Smole

Nika Smole

V sredo smo z Dinotom in Nejcem (freeapproved) izvedli luštno turco, ki jo je zaznamovalo izpostavljeno poplezavanje preko dveh lepih grebenov na vrh Skute. Zgodaj zjutraj smo še v soju čelnih svetilk zakorakali proti spodnji postaji žičnice, kjer smo se šele dobro zbudili. V gozdu nekje pod Koglom smo dočakali prve sončne žarke, še višje, tik pod steno Kogla pa so nas v travah pričakale trume klopov. Naše vzpenjanje se je upočasnilo zavoljo vseh postankov, med katerimi smo besno otresali parazite z nog in rok. Nekje sem slišala, da nad 1000 metri nadmorske višine ni greha pa tudi klopov ne. Za grehe ne vem, a to drugo zagotovo ne drži. Namesto pod Koglovo steno smo zavili desno, v očitno, daljšo prečko, ki nas je pripeljala na raz Velikega Grebena. Vzpon po razu nam je postregel z lepim poplezavanjem preko ruševja in trav, višje gori pa tudi z precej izpostavljenim in vrtoglavim plezanjem. Na nekaterih mestih so napeljane zajle, katerih kakovost pa je precej vprašljiva. Smer plezanja je zelo očitna in lahko sledljiva do konca grebena, ki se konča malce višje od bivaka pod Skuto (ki je na desni) in se izteče v mehke, prijazne trave. Greben nas je vse očaral s svojim čudovitim ambientom in izpostavljenostjo. Prečili smo do markirane poti, se vzpeli po njej do sedelčka pod grebenom Streža in se nato po njem povzpeli na vrh Skute. V primerjavi s prejšnjim, je Streža bolj krušljiv in nič manj izpostavljen greben, čeprav ti navidezno položnejši teren daje občutek varnosti. Na vrhu smo se okrepčali, se nagledali lepih razgledov in po dolgem času občutili mraz, ki je po pravici povedano zelo prijal. V dolino smo se vrnili mimo Štruce, bivaka pod Grintovcem in Cojzove koče ter turo zaključili ob izviru Kamniške Bistrice s skokom v vodo - do gležnjev. Vsi smo se strinjali, da je za nami zelo lepa tura - predvsem nas je navdušil Veliki Greben na katerega se zagotovo še vrnemo! 

Prispevek o turi je pred mano napisal že Nejc, zato prilagam še link do njegovega opisa, ki gre malenkost bolj v detajle: http://www.freeapproved.com/objave/2022/07/07/cez-veliki-greben-in-strezo-na-skuto.html

Sicer pa, slika pove več kot tisoč besed :) 

23 maj 2022, 14: 53

Kuštrasta smer, V/IV, 250m

V soboto 21. maja smo s Klaro in Natašo (AO LJ-Matica) plezale v južni steni Rušice. Podale smo se v Kuštrasto smer, za katero lahko kar takoj povem, da upraviči svoje ime.

Na kratko povedano: smer v prvi polovici predstavlja predvsem plezanje po še kar krušljivih in poraščenih prečkah in zajedah. Zgornji del smeri pa ti nato poplača z odličnimi petimi (štirimi, odvisno) raztežaji, kjer se čisto zares pleza. Ocene IV+ so se nam na nekaterih delih na trenutke zdele premile za to, kar smer ponuja. Skala je v tem zgornjem delu milo rečeno fantastična, je pa zato manj možnosti za varovanje. Vse tri smo se strinjale, da sta bila kamin in izstopni preduh dva glavna detajla smeri (in detajl z grmom). V poštev pridejo predvsem klini (če si le vešč zabijanja, medtem ko te v drugi roki šuta v biceps;), sem in tja se najde tudi kakšna poka za frende. Prečke in zgornji, težji raztežaji so lepo opremljeni s klini, vendar tudi kakšen dodaten klin za pasom ni odveč. Štanti so (vsaj po našem odhodu) nabiti. Po mojem spominu smo v smeri pustile 3 kline, dva od tega na štantih (ki prej to morda niso bili). V smeri srečaš tudi dva svedrovca. Sestop poteka po navrtani abzajl pisti po levi strani stene (gledano od spodaj), po smeri Aga.

V resnici pa jaz ne znam povedati na kratko, zato bom povedala še na dolgo, kajti naš dan v steni je bil v resnici dolg kot sam ponedeljek. Nekaj čez šesto uro zjutraj smo štartale od avta proti bivaku pod Špikom, z nenavadno lahkimi nahrbtniki (prva prednost trojne naveze).  Klasična zgodba – čvek čvek čvek in zgrešile smo pot, zato nas je za kazen čakala zaraščena prečka po gozdu v desno. Po uri hoje nam je svoje obličje pokazala Špikova stena, kmalu zatem pa še Rušica. Od bivaka smo nekaj korakov sledile uhojeni stezici, nato pa krenile preveč levo po lepi namišljeni potki (Natašina posebna vrlina, ki se jo je priučila na Korziki) in se preko otepajočih vej nenavadno približale Špikovi steni. »A gremo v Špik al kako?« Naša ciljana stena pa se je smejala izza kupa rušja in balvanov – modro smo obrnile nazaj proti bivaku in preko druge namišljene stezice končno ubrale tretjo, manj namišljeno in označeno z možici. Nekje na melišču pod steno sem izza skice na telefonu poznavalsko s prstom sledila liniji naše smeri po steni – pa jo imam, meni je vse jasno! No ja, mogoče gre tam res kakšna linija, ampak naša pa da gre precej bolj levo, me je previdno, da ne bi prizadela mojega (ne)poznavalskega ega, opozorila Nataša. Približno 100 metrov od namišljene Kuštraste smo si lahko ogledale lepo vidno linijo 'ta prave' smeri. Opremo gor, majico dol, majico gor, opremo dol, za grm, opremo gor, štrike ven, opremo iz ruzaka, opremo v ruzak, ruzak na rame, Klara pleza prvi raztežaj, ruzak dol, vodo ven, ruzak za kraj, Klara še vedno pleza prvi raztežaj. Zapoje kladivo in z Natašo se spogledava. A kar takoj al kaj? Modri pleza, roza pleza in že sva pri Klari na travnati polici. Sledil je sprehod v desno prečko pod travnato zajedo. Medtem ko jo je Klara premagovala, sva z Natašo premagovali sami sebe. Izpod stene Frdamanih polic je ves čas tekla voda in tako lepo šumela… »A boš ti prevzela, da grem na kraj?« Vse sva zrihtali, poslikali (druga dobra lastnost trojne naveze), medtem ko se je Klara odločila, da ji zajeda ne da in da bo naredila štant. Ponovno zvoki kladiva in že sva pri Klari v neudobnem kotu. Medtem ko se prevezujemo, me že pošteno našuta v meča in v ihti, da bi čimprej zapustila neudobno mesto, pozabim prevzeti kladivo. Nekaj metrov višje, ko se sumničavo spogledujem z razbohotenim rušnatim grmom, ki mi zapira pot navzgor, me Klara seznani, da mi manjka kos opreme. V naslednjem trenutku že vlečem presneto, ničesar krivo kladivo k sebi po vrvi. Nato se lotim boja z grmom. To ni bil boj, ampak mesarsko klanje…Ko sem čez, sopiham kot bi pretekla maraton in puncama zaželim vso srečo v bitki. Kmalu zatem me čaka štant in seveda zagrabim priložnost, da si ogledam prihajajočo bitko. Ni pa zgledalo, da bi se punci preveč matrali čez grmovje, samo parkrat sta zastokali. Ko nato nadaljujem v travnato in krušljivo prečko, se sprašujem, če bo že konec tega grmovja in bomo začele plezati. Aja, a sem že povedala, da je ime smeri upravičeno? Na koncu prečke me je presenetil izpostavljen štant na delu, kjer se skala spremeni v čudovito kompaktno zadevo, zato sem nadaljevala še malo v levo, kjer sem zaradi izteka štrika morala narediti štant. Predlagam, da si štant raje uredite tam, kjer sem ga jaz izpustila. Sledil je še en raztežaj v levo in nato po zajedi navzgor, kjer smo se na udobni, prostorni polički ponovno prevezale. Tokrat je vodstvo prevzela Nataša, mesto nebogljenih sva zasedli s Klaro. Sonce je neusmiljeno pripekalo in se le redko skrilo za kakšen oblak. Kljub temu sem malo zaskrbljeno pogledovala v nebo. Tiste besede na spletni strani arsota »možnost neviht, tudi močnejših« so me, priznam, ves čas glodale od znotraj. Da smo bile precej počasne verjetno ne rabim posebej omenjati. Se je pa vsaj končno začela prava, uživaška plezarija in naslednje tri cuge smo bile polne pohvalnih besed o skali in smeri. Bitka z grmom in krušljiva prečka sta utonila v pozabo. Ozek kamin nam je dal precej vetra. S Klaro sva ob Natašinem plezanju dali vse od sebe pri spodbujanju, nato pa sva še midve prevzeli mesto živih jebic v kaminu. Začelo se je izvajanje posebnega manevra, privezovanja nahrbtnika za pas sredi ozkega kamina. Klarin privoščljiv smeh, ko sem puzala v kaminu, se je hitro končal, ko je prevzela moje mesto. Sledilo je nadaljevanje v (predvidoma) zadnji cug, ki pa to ni bil. Po še enem zahtevnem raztežaju je Nataša uredila sidrišče pod izstopnim raztežajem. Ko smo se zbrale na najbolj neudobnem štantu v celi smeri, smo zamišljeno opazovale zagozdene balvane nad sabo. »Ja, kva pa zdej? A tja gor moramo? Kam?« Sledilo je prevezovanje in rahlo živčna sem se podala v zadnji cug. Gor gor gor, po rahlo previsnem kaminu, ki je sicer dobro nabit, čisto pod strop. Ko sem se dodobra razkoračila in nadihala, sem z manevrom ameriških kavbojev svojo gurtno vrgla okoli zagozdenega balvana in si, tako dobro zavarovana, končno oddahnila. Sledilo je zanimivo plezanje pod streho okoli zagozdenega balvana in nato skozi luknjo v svet. Zavriskala sem in v želji po čim hitrejšem snidenju s soplezalkama uredila štant na močnem rušnatem grmu. Moje radostne zvoke je že v naslednjem trenutku zadušila močna ploha. Pravijo, da gre hudič na kup srat in tokrat se kar strinjam – Nataša in Klara sta se na drugi strani 'linije' spopadali z zavozlanim štrikom, medtem ko sem ogorčena opazovala od strele popolnoma ožgan macesen nekaj metrov stran od sebe. Dež nam je vsem nalil dobro mero adrenalina in obe sta bili hitro pri meni. V trenutku ko sem zapela zadrgo vetrovke do konca, se je ploha umirila. Štrike za vrat in že smo bile pri prvem sidrišču za spust. Nato pa, mavrica, jasno nebo in sonce. Na žalost so spusti potekali v senci in nas je dodobra namrazilo. No, naju z Natašo. Klara se je pri tretjem spustu odločila, da še nima dovolj akcije in se je spustila v napačno smer. S telefonskim klicem mi je sporočila da: »Hrsssssk, sssss, ššššš, niiiii …. Hrssss, šššš, štant, ….,prusikarim šššššš, ….30metrov.« Tako. Korakanje na mestu, opazovanje oblik snežišč v steni nasproti, pogovor o razmočenem sendviču, ki naju je čakal pod steno in slačenje mokrih majic naju je držalo pokonci, dokler nisva zagledali modre čelade, ki je nekaj bentila in se nato ob najinih pametnih nasvetih (še ena dobra stvar trojne naveze – tri pametne glave na kupu) končno spustila v pravo smer. Še nekaj spustov in končno smo bile pod steno. V veselem razpoloženju sta nas proti bivaku, kjer smo si privoščile zasluženo malico, odgnala padajoče kamenje iz sosednje grape in nove kaplje dežja. Po poti do avta smo skoraj rešile svet in na cilju nazdravile s sočnimi nektarinami. Uvod v poletno plezarijo je bil pester in za nami še ena čudovita dogodivščina. In če vas nisem prepričala o prednostih trojne naveze, preberite vse še enkrat:) 

Kratek opis: Z Dinotom sva se v petek vzpela na Storžič preko Kramarjeve grape. V celotni smeri so trije skalni skoki, ki so skoraj popolnoma kopni. So pa zato dobro opremljeni s klini. Sicer je grapa lepo zalita s snegom, ki pa je vseh sort. Gaženje ni preveč naporno, še posebej če hodiš kot drugi ;) V smeri sva pustila 3 kline. Sestopila sva skozi Peto žrelo, kjer je snega še več kot dovolj. Celoten vzpon nama je vzel cca 7 ur, sestop pa slabi dve.

V petek zjutraj sva se z Dinčem, ki mu je uspelo, da me je zvabil iz sončnega Kopra, peljala pod Storžič v turoben spomladanski dan. Po zaledeneli cesti sva vztrajala proti Domu pod Storžičem, kolikor je šlo, nato pa sva jeklenega konjička osamljenega pustila ob cesti in se peš odpravila dalje. Prvi detajli so naju čakali že po cesti aka drsalnici do doma, ko sva prvič resno razmišljala o namestitvi derez. Snega je bilo bolj malo, po drevju so peli ptički in težko je bilo verjeti, da sva namenjena v Kramarjevo smer/grapo (600m, IV/I-II), v kateri sva, normalno, pričakovala zimske razmere. Vrh Storžiča in severna stena so bili oviti v meglo, nad katero je bilo slutiti sonce. Do vstopa v grapo je čas minil hitro. Nase sva navlekla vso opremo in medtem že pogledovala k prvemu skalnemu skoku. Dino se je odločil, da bo napadel desnega, a si je premislil in sva se nato prestavila pod levega. Dereze in cepini so škripali na kamenju in vame so leteli predvsem koščki zamrznjene trave in zemlje. Kljub temu je Dino mojstrsko opravil – več težav sem imela jaz, ki sem pravzaprav kaj takega v hribih počela prvič. Nekaj časa sem še vztrajala s cepini, nato pa sem snela rokavice in s skokom opravila na način, ki mi gre od nekdaj najbolje – z golimi rokami, ki se držijo skale. Na štantu sva se strinjala, da sva se kar dobro ogrela. Do naslednjega skoka sva se sprehodila po nakazanih stopinjah, ki pa jih je že skoraj popolnoma prekril sneg. Do vrha grape sva naletela na različne kakovosti snega – ponekod je bil trd, mehek, kložast, napihan, za vriskat,…malo mešano. Krajši postanek sva naredila pri fascinantnemu bivaku, ki naju je presenetil sredi stene. Ko se nama je mraz ponovno zagrizel v kosti, sva nadaljevala. Čakal naju je najtežji skalni skok. Poleg dveh klinov, ki sta že bila v steni, sva notri pustila še enega novega. Jaz sem sopihala in preklinjala, ko sem grabila po zamrznjeni travi in se pošteno spotila. Vsak v svojem ritmu sva sopihala dalje in naletela še na en skalni skok. Tega sva se že od začetka lotila z golimi rokami. Do vrha naju je nato čakal še en, solidno zalit skokec, v katerem sem končno občutila tiste besede, ki jih tolikokrat slišim: »K je tok dobr, da sam popikaš čez.« Kmalu po njem sva se pridružila veliki izhodni grapi, ki je skoraj do vrha popolnoma zalita, le tik pod izstopom sva spet malo kopala po pesku in skalovju. Na vrhu naju je končno pričakalo sonce, čeprav se je nato še večkrat sramežljivo potegnilo za oblak megle, ki se je podila čez vrh. Privoščila sva si malico in se nasmejana odpravila navzdol po vzhodnem grebenu. Nemalo zamišljena sva brezciljno sestopala in nato ugotovila, da nekaj ne štima. Smer ni bila prava…Tako sva šla nazaj na vrh in tam odkrila celo avtocesto stopinj, ki je vodila dol pod steno skozi Peto žrelo. Grapa je dobro zalita in brez težav sva bila v dobri uri nazaj pri Domu pod Storžičem. Dereze sva pustila na nogah vse do avta. V celem dnevu sva videla le dve živi človeški duši, ki sta pod steno za hip obrnili oči proti nama v smer, nato pa izginili v meglo neznano kam. Sklep ture je bil, da je zima zakon, ampak da se v teh koncih žal že poslavlja. 

Teden druženja v Dolomitih je minil prehitro, zato sva se s Klaro, skupaj z Jano in Borjo, odpeljali preko vroče italijanske nižine vse do Francije. Vse od Briancona pa do kempa v dolini Ailefroide, kjer smo se utaborile in nato še cel teden, se nisem mogla načuditi naravi, ki nas je obkrožala. Popolno nasprotje Dolomitom – črna, granitna skala, borovci in petje škržatov v travi. Nekakšno visokogorje s pridihom provanse. Skratka, čudovito. Midve s Klaro sva se s svojim šotorom utaborili med Matičarji, Jana in Borja pa sta si našli bolj zaseben prostorček. Kemp je bil nabito poln ljudi različnih evropskih narodov. V nizko ceno nočitve wc papir ni vštet! Na stranišče si zato vedno šel dvakrat – prvič, ko te je tiščalo in drugič kmalu zatem, ker si se moral vrniti po wc papir. Tudi higienski standardi so zelo skromni. Na enem koncu skupnega korita si je nekaj ljudi umivalo zobe, na drugem pa smo pomivali posodo. Če smo imeli srečo, se je našel požrtvovalni junak, ki je iz odtoka izbrskal ostanke kakšnih stotih kosil. Ima pa zato kemp prav posebno vzdušje – zjutraj in čez dan žvenketanje plezalske opreme, zvečer zvoki kitare ob spremljavi ognja. Dan za dnem.

Od svojega šotora se lahko odpraviš praktično kamorkoli – frikat, bolderirat, plezat večraztežajke, hodit v hribe, plezat v hribe,  v trgovino,…Tako sva se s Klaro prvi dan namenili v 15 minut oddaljeno frikališče z namenom, da se navadiva na granitne plate. Naj omenim samo, da je uvajanje trajalo dobršen del dneva in da sva na koncu prišli do zaključka, da ko ne veš več kaj bi in te grozno šuta v noge, ni druge kot da pač zahodiš. Pa gre. Nekako čudežno se ti uspe obdržati na tistih tankih konicah plezalk in sam sebi se čudiš da še nisi padel. Naslednjega dne sva se za tamkajšnje standarde zelo zgodaj (ob sedmih) zapodili v, od našega šotora, 40 minut oddaljeno steno Palavar, kjer sva splezali navrtano smer Les flots (400m, 5c). Rečem lahko samo – uživancija. S sedmimi abzajli sva bili nazaj pod steno. Ob sestopu sva se posladkali z jagodami in nekaj borovnicami, ki jih je v tistih krajih obilo. S tem dnem pa se je zaključilo nepretrgano obdobje lepega vremena, ki naju je spremljalo vse od odhoda iz Slovenije, ki je trajalo več kot en teden. V sredo sva se na ta račun hvaležno naspali. Celo dopoldne smo pod skupno plahto ob škrebljanju dežja pili kavo in kovali načrte za prihajajoče dni. Četudi je bilo vreme napovedano bolj kislo. Nekje sredi dneva so se oblaki nenadoma razkadili, posvetilo je sonce in kemp je oživel. Klara, Borja, Jana in jaz smo preostanek dneva namenile obisku koče Sele.

Čudovit, jasen četrtek sva s Kajo (AO Matica) preživeli v Points de Cineastes, kjer sva preplezali smer Le Vieux Piton (6a, 300m). Ob petih zjutraj sva skupaj z našim Nejcem in Mirjam (AO Matica) štartali od koče Madame Carle (10minut vožnje iz kempa). Poznalo se je že, da je noč daljša, saj so nam še slabo uro pot kazale čelke. Okoli nas so se prebujali visoki hribi in v prvem  jutranjem soncu so se lesketali ledeniki. Povsod okoli nas se je pretakala voda – tukaj te res ne skrbi da boš žejen. Po slabih dveh urah hoje smo prispeli do Refuge du Glacier Blanc, ki je sicer tudi eno od izhodišč za vzpon na priljubljeni Ecrin. Še ura hoje po zoprnem melišču in prišli smo pod steno. Nase smo navlekli vse kar smo imeli in s Kajo sva, ko sva čakali da Mirjam in Nejc, ki sta vstopila prva, splezata prvi raztežaj, postali ledeni kocki. Hrepeneče smo pogledovali na drugo stran doline, kjer so sončni žarki oblivali stene. V tretjem raztežaju, ko se smer približa razu, smo bili tudi mi počaščeni s soncem. Končno smo lahko popolnoma uživali v plezariji, ki je bila res čudovita. Smer ponuja plezanje po strmih granitnih platah, nekaj časa plezaš po razu, sledi nekaj raztežajev zračnih prečk in že si na grebenu. Smer je navrtana do grebena (1. stolp), vmes smo se poslužili še kakšnega frenda. Iz prvega stolpa sva abzajlali v škrbino, kamor pripelje tudi normalka, kjer sta mimo naju švignila dva Francoza v zimskih čevljih. Najin cilj je bilo še prečenje grebena do 6. stolpa, do koder naju je čakalo še nekaj cugov plezanja in nekaj lažjega poplezavanja. Greben ni bil več opremljen s svedrovci. Na drugem stolpu sva padli v prometni zamašek. Francozinja v navezi pred nama se je ustavila sredi prečke in ni upala ne naprej ne nazaj. Poleg tega sta naju dohitela in prehitela Vid in Maša, ki sta Francozoma pomagala splezati do naslednjega štanta. Vse skupaj je trajalo precej časa in s Kajo sva se začeli spogledovati. Nato sva se spogledovali z dolino, v steni pod sabo sva iskali možnosti abzajla in jih tudi našli. Pri naslednjem štantu je skupaj s Francozi in Vidom sledil posvet in strinjali smo se, da gresta Francoza z nama s Kajo pod steno, ker nista imela primerne opreme, da bi sama nadaljevala v katerokoli smer. Bila sta prijetna družba in po treh abzajlih smo bili vsi skupaj na varnem pod steno. Sestop v dolino je bil le še prijetna tortica na češnji temu čudovitemu dnevu v čudovitem ambientu. Greben pa naju še vedno čaka tam, da ga nekoč do konca splezava!

Noč na petek je bila polna grmenja in dežja, celo toča je padala. Nama s Klaro se je nad glavo celo noč pasla podgana, ki se je mastila z najinimi bananami. Naslednjega jutra je bilo vreme še vedno turobno in kar naenkrat je padla odločitev, da gremo domov. A žeee? Jah, vreme je bilo kislo in tako smo dvourno obdobje sonca porabili za pakiranje. Klara, ki je imela 'drugega prevoznika' je bila prisiljena v selitev v drug šotor. Tam je ostala do nedelje in se preizkusila še v bolderiranju. Z Denisom (AO Matica) je v petek preplezala še smer Raclure-Mou du cul un jour (180m, 5c), kjer ju je zajelo neurje s točo. Posušila se menda nista vse do vrnitve domov.

Tale prispevek je mogoče tudi prikrita spodbuda, da bi se morda, morda naslednje leto na skupni tabor odpravili v čudovito dolino Ailefroidensko.  Poleg letnega plezanja bi se lahko lotili tudi kakšne ledeniške ture. Možnosti je ogromno. Vina in sira pa tudi :) 

V petek zvečer sva s Klaro v sopari drveli proti dolini Vrat. V resnici nisva nič drveli, ker sva vedeli kaj naju čaka, ko bova enkrat tam. Po poti sva zmolili en očenaš in Ga prosili, naj bivak IV ne bo prepoln Čehov, Slovakov, Poljakov,…Ko sva prispeli na parkirišče, je bilo le-to seveda polno avtomobilov s češkimi, slovaškim in poljskimi registracijami. Okej, bova spali na tleh. Ni panike. Kot se je izkazalo kasneje, ob treh zjutraj, sva pravzaprav našim slovanskim bratom povzročali hudo krivico. Skratka, s počasnim, težkim, a vztrajnim korakom sva ob pol enajstih prispeli do bivaka. Hotel z milijon zvezdic - bilo je popolnoma jasno in prav prijetno toplo. Na najino olajšanje so naju tam pozdravili le dva tujca in dva domača, tako da je bilo prostora za spanje več kot dovolj. Žal pa je manjkalo česa drugega. Recimo bontona, kako se obnašati v bivaku. Ko smo vsi že bolj ali manj sladko spali, sta nas ob treh zjutraj pokonci vrgla grmenje in hud potres, ki je grozil, da bo podrl cel bivak. No, v resnici je šlo za dva gornika srednjih let, ki sta se zatekla v bivak na zgodnje jutranjo malico in pri tem loputala z vrati, topotala s čevlji in se na glas hihitala kot dva pubertetnika. Tako smo vsi nedavno speči osebki izvedeli vse podrobnosti o vsebini nahrbtnika gospe. Če koga slučajno zanima, je imela s seboj tudi krtačo za lase in roza majčko. Na srečo sta se nas kmalu usmilila in odšla. Prekmalu je nato ob petih zvonila budilka in po zajtrku ob romantičnem sončnem vzhodu sva se s Klaro podali na dostop pod južni greben Škrlatice.

Dostop do smeri poteka po markirani poti na Škrlatico, kjer po približno uri umirjene hoje pridemo na travnat plato. Markirana pot zavije levo navzgor, proti melišču pod Škrlatico, midve pa sva zavili desno proti južni točki grebena. Splazili sva se skozi krajno zev in že sva bili pri vstopu v smer. Najprej sva se sprehodili po travnati gredini, nato pa sva se navezali in se zapodili v prvi očiten kamin, ki je ponujal kompaktno skalo. Skala je bila v spodnjem delu stene presenetljivo kompaktna in lepa, zato je bilo plezanje v pravi užitek. Višje kot sva šli, bolj se je skala spreminjala v krušljiv šoder. Najbolj zoprna je bila prečka, ki se začne, ko moraš iz stene prestopiti na drugo stran stolpička (prehod mogoče ni preveč očiten, je pa edina možnost), ker je bilo vse do žleba, kjer se spet začnemo vzpenjati navzgor, vse naloženo. Previdnost ni odveč predvsem na vršnem delu, ko iz stene prestopimo na greben in se začne igra s skalo »lepo me glej, pa bom zdržala«. V smeri sva sem in tja naleteli na kakšen klin, ki nama je potrdil, da sva na pravi poti. Tudi nekaj nabitih štantov sva našli. Sledili sva Miheličevemu opisu in skici, a sva kmalu ugotovili da se splača držati predvsem stavka, »iščemo logične prehode«. Nama se je zdelo, da je bilo teh logičnih prehodov veliko, je pa res, da so nekateri od teh pripeljali do točke, ko napredovanje ni bilo več logično. Tako nama je kljub plezanju v rikverc vedno uspelo najti pravi prehod. Mestoma se nama je smer zdela težja kot le neka slaba štirica, vsekakor pa ni ves čas le lahko poplezavanje. Vzela nama je več časa kot sva načrtovali – Škrlatica je upravičeno kraljica pa tudi hitrost ni najina vrlina. Veličastna stena, na trenutke mrzel veter in megla ter gluha tišina so nama dopovedovali da sva le obiskovalki, ki prav dolgo tam ne bi preživeli.

Z grebena sva dobesedno vpadli na markirano pot, od koder je še približno pol ure vzpona na vrh, ki pa sva ga zaradi pozne ure in dolgega sestopa pustili za drugič (dober izgovor, vem). Lačne, žejne, kakat, lulat - vse to sva zrihtali in začeli s sestopom ob jeklenicah. Plezanje navzdol po markirani poti se nama je kar naenkrat zdelo težje kot plezanje smeri.  Pri sestopu do bivaka sva srečali veliko ljudi, Škrlatica je imela kljub kopanju v megli ta dan očitno mnogo obiskovalcev. Čez snežišča je bila posledično speljana cela avtocesta, kar je najinim mlahavim nogam olajšalo sestop. Pri bivaku sva planili na malico, ki je pridno počakala na polici in sproti pobrali še smeti, ki ležale po tleh okoli bivaka. Otovorjeni in v ritmu upočasnjene Kekčeve pesmi sva pobrali šila in kopita in nadaljevali s sestopom. Pogled na večerno ožarjene vršace nad dolino Vrat je vsaj malo ublažil monotone korake, čreda gamsov pa je zapiskala v slovo. Lepo imamo tu pri nas, lepo…

29 avgust 2020, 21: 30

Joška naloška v Planjavi

V petek pred vikendom, ko naj bi Slovenijo zajel ur nebes in naj bi nebo izlilo svojo žalost na zemljo, smo se Klara, Tilen in jaz odpravili plezat v južno steno Planjave. Tilen je predlagal smer Joško naloško (V/III-IV, 350m) in jaz sem bila takoj za, Klara pa potem sploh ni imela več kaj dosti izbire. Tako smo ne ravno zelo zgodaj zjutraj korakali skozi Repov kot, prepričani, da nas čaka največ 4-5 ur plezarije. Oblaki na nebu so poskrbeli da nam ni bilo prevroče, hkrati pa so nas tudi čisto malo skrbeli. Oblak je pa le oblak. Kmalu po tem, ko se je pot izravnala in smo na levi zagledali našo steno, smo s poti zavili na opazno shojeno potko, ki je vodila med rušjem. Do pod stene smo prišli po lažjem poplezavanju po platkah in nato po dobro uhojeni stezici. Linija smeri se nam je zdela nekako logična, le skala je bila na pogled še malo mokra. Podala sem se v prvi cug in ugotovila, da je za trojko nenavadno pokončen, kvaliteta skale pa me ni niti malo navdušila. Šele na majhni polički 60m višje sem naletela na zarjavel klin in dovolj dobro pokico, da sem lahko uredila sidrišče. Šele takrat sem se zavedla da so tele moje akrobacije v "ta lažjih" cugih trajale kar precej dolgo in takoj mi je bilo jasno, da je pred nami še dolg dan. V naslednjem cugu smo naleteli celo na dva klina, tik pod previsom, ki je eden težjih mest v smeri. Predvsem skala je vprašljive kakovosti, kar psihi seveda ne da miru. Po previsu sem nadaljevala po navpični zajedi, po vrisu v vodničku Repov kot pa bi morala prečiti bolj v levo. Tudi zajeda nam je dala vetra, predvsem ker so možnosti varovanja le na frende. Po zajedi smo v majhni votlinici pod streho naleteli na klin, kar nam je vlilo poguma da smo na pravi poti in kjer sem tudi uredila sidrišče. Ko sta se mi pridružila še Klara in Tilen, je majhna votlinica postala še manjša, zato sem se zapodila v naslednji raztežaj, ki vodi v levo ven iz votline in preči po platah pod streho. Pleza se večinoma po ostri, nagrbančeni skali, ki pa se v luskah lomi s stene. Prečka se mi je zdela precej težka, najverjetneje tudi zato, ker so bile možnosti varovanja zelo slabe, klinov plezalcev pred nami pa tudi ni bilo. Sidrišče sem zabila na polici pod zajedo na skrajnem levem robu strehe. Na tem mestu sva s Tilnom ugotovila, da ne plezamo po liniji, ki je vrisana v že prej omenjenem vodničku. Tilen je našel še nek drug vris iste smeri, ki je bolj ustrezal liniji, ki smo jo plezali mi. Katera linija je prava - nevem. Smo bili pa na tej točki "ven iz hudega" in nas je čakal še lažji zgornji del smeri. Po krušljivi zajedi (kjer smo celo našli en klin) smo prispeli na travnato gredino, kjer je vodstvo naveze prevzel Tilen. Po vrisu se nam je zdelo da smo že bližje smeri Stolp kot pa Joška, zato smo malce prečili v levo in nato zavili navzgor v "trojko" ki je bila bolj konkretna štirica. Na naslednjem štantu, ki ga je Tilen zabil tako dobro, da sem, poražena v boju z njim, tam pustila en klin, smo se končno sprijaznili s tem, da ne vemo več točno kje plezamo. Tako sva se s Klaro predali Tilnovemu vodstvu, midve pa sva se seveda poglobili resnim debatam, dokler se nisva tako razgovorili, da sva se ustrašili morebitnega dežja. Vreme pa je kar držalo, kljub temu da je bila ura že precej pozna. Kmalu smo priplezali do velike votline, kjer smo ubrali nekako takole taktiko- "Tilen pejt pogledat mal gor pa na levo, če pa ne bo nič, pa prit nazaj pa boš šel tlele čist v desno pogledat". No in je šel, najprej v levo, potem pa nazaj in čisto v desno, kamor se je v prečko dobesedno sprehodil. S Klaro sva zadrževali dih in Tilnov olajšan "oo jes" nama je sporočil, da smo končno na robu stene. Še dva travnata cuga in po osmih urah smo izstopili iz stene. Megla in naša negotovost ter nepoznavanje lovskih prehodov sta nas vodila še uro hoje do markirane poti pod Planjavo, sestopili pa smo proti Kamniškemu sedlu. K avtu smo prispeli v temi in suhi. 

Smer nam je postregla s pravo alpinistično turo, ki nam je v vseh pogledih dala vetra in nas, zelence, ponovno postavila na realna tla. Tokrat smo se prav zagotovo dobro urili v zabijanju (in izbijanju) klinov in seveda v iskanju primernih mest zanje. Pa tudi naplezali smo se, saj spodnji raztežaji ponujajo konstantno težavnost in ne le kakšnega "bolder" detajla. Skala predvsem v spodnjem delu ni bila najboljša, se je pa z višino izboljševala. V celi smeri smo naleteli na 5 klinov, sidrišča niso opremljena. Je pa smer (vsaj mislimo da je bila smer) bogatejša za en klin. Bi pa samo še omenila, da smeri ne priporočam po dežju, ker se težji raztežaji nahajajo pod streho, s katere očitno ves čas kaplja in je zato dober del smeri lahko precej moker.

 

Kot verjetno vsakega plezalca, je tudi mene široko obličje naše triglavske Stene pritegnilo vsakič, ko sem se potepala mimo in zrla tja gor, v navidez nedostopne kotičke. Pa sem si vedno rekla, da bo treba - po domače povedano - še nekaj žgancev pojesti, preden bom upala vstopiti v eno najmogočnejših sten v Alpah. Žgancev sicer nisem jedla, je pa v meni vseeno vzniknila ideja, da bi se družinsko podali v kakšno lažjo smer in v četrtek sem idejo predstavila sestri in očetu, ki sta bila takoj za - Dora si je namreč že dolgo želela hribovske plezalske izkušnje. Sama sem sicer predlagala Slovensko smer, ker sem vedela da jo je glava naše družine že večkrat plezal in bi jo lahko, po njegovo, spet in to "v polnoči pa v gatah, če čš". Ravno zaradi tega "večkrat plezal"  pa smo se raje namenili v Kratko nemško smer z izstopom Zimmer-Jahn (IV/II-III, 800m), da bi vsi lahko doživeli nekaj novega. Tako smo na sobotno jutro navsezgodaj prispeli v Vrata, kjer je že mrgolelo ljudi, kar smo zaradi lepega vremena (in avgusta) tudi pričakovali. Še pri avtomobilu smo gledali v vrh Triglava, ki se je kopal v prvih zlatih sončnih žarkih. Doro je zanimalo, če bomo imeli v Steni kaj sonca, pa smo se pošalili, da bo sonce le na vrhu, če ga ne bomo zamudili...no, šala ni bila prav nič kaj dosti daleč od resnice. V lahkotnem tempu smo opravili sorazmerno kratek dostop do Stene, se povarovali čez prvi skok, nato pa se peš sprehodili do vstopa v smer. Seveda bi bilo prelepo, če bi bili na vstopu prvi - pred nami sta se na vzpon pripravljali že dve navezi. Skrb je bila sicer odveč, ker sta jo obe navezi kaj kmalu pobrisali naprej in nas pustili daleč za sabo. Dogovor je bil, da plezam kot prva, dokler se ne naveličam in že vnaprej sem zagrozila, da bom tega dne zabijala kline, ker hočem vaditi. Želja se mi je več kot uresničila, saj sem, ponesreči ali pa nalašč, izpustila (spregledala) večino štantov in plezala, dokler je pač šlo. Smeri smo najprej sledili po stolpiču - večinoma se pleza po razu oziroma nekje okoli njega. Skala je mestoma precej krušljiva in naveza pred nami nam je s proženjem kamenja povzročala sive lase. Se pa v nekaterih odsekih najdejo tudi presenetljivo kompaktne plošče. Smer je dobro nabita, je pa res, da vsak verjetno "užge" malo po svoje. Tik pod Nemškim turncom si lahko plezanje popestriš tako, da se namesto po levi po šodru, podaš v dva lepa kamina, ki ponujata vsaj nekaj uživaške plezarije. Po omenjenem turncu je sledil sprehod po grapi, kjer še vedno leno poležava sneg in kjer smo si lahko privoščili štajerca. Pred plazenjem po krajni zevi smo si privoščili še malico in wc, saj je bila ura zaradi mojega navdiha nad zabijanjem klinov in Dorine nevajenosti gibanja v steni, že precej pozna. Čakalo nas je še prečenje v desno, do markantnih črnih plat in do Nemške grape, od tam pa iskanje prehoda po policah v levo. Od malice naprej je vodstvo prevzel najstarejši član naše ekipe, ki nas je suvereno pripeljal do zadnjega dejansko plezalskega cuga, ocenjenega s štirico, ki se je meni osebno zdel malenkost težji od podane ocene, se ga pa da (preverjeno) vseeno preplezati v čevljih. Od tam naprej smo prečili preveč levo in se morali nato po polici višje spustiti nazaj dol ter tako ob šestih končno prispeli do izstopa. Zavedel nas je velik možic na koncu gredine, ki pa je najverjetneje namenjen plezalcem, ki prihajajo iz druge strani. Še slabih 100m vzpona nas je ločilo do vrha stene, kjer so nas oblili večerni sončni žarki. Noge smo le še bolj vlačili za sabo, ko smo iskali prehod do planinske poti, ki se spušča čez prag. Z zavistjo smo opazovali ljudi, ki so se gnetli pred Staničevo kočo in se pripravljali na nočni počitek saj nas je čakal še triurni sestop v dolino. Smo bili pa nagrajeni z veličastnih pogledom na okoliške vrhove, ki so se kopali v poslednjih žarkih in se tiho poslavljali od dneva. Prav ta prizor nas je navdal z notranjim mirom in tako je bil sestop v soju čelnih svetilk veliko lažji. Do avta smo prispeli ob pol polnoči, Dora je bila le še bled duhec, ki je avtomatsko korakal za nama, midva pa tudi nisva bila daleč od tega. Pri avtu je oznanila, da je bilo sicer fino, ampak da v hribih pa da ne bo več plezala! Kdo bi ji zameril, tale prva izkušnja res ni bila od muh. Ampak Stena, k tebi in tvojim neskončnim travnatim gredinam se pa še vrnemo! 

03 avgust 2020, 19: 56

Plezanje v Gesauseju, Avstrija

V zadnjem tednu julija sem se udeležila plezalskega tabora AO Lj Matica, ki se je odvijal v narodnem parku Gesause v Avstriji, do koder je celo manj vožnje kot do Paklenice. Utaborili smo se v kempu Forstgarten pod mogočnimi severnimi ostenji gora Planspitze in Peternschartenkopf. V omenjene stene lahko dostopaš iz kempa (brez dodatnih voženj), do prve trgovine je približno 15 minut vožnje, do najbližjega frikališča slabih 10 minut, le 5 minut hoje pa je potrebne da se ohladiš v reki, ki teče skozi dolino.

Prvi dan smo že precej zgodaj štartali iz Ljubljane, kjer smo morali najprej 2x zložiti vso prtljago in se šele nato odpeljali proti našemu cilju. Turobnemu vremenu navkljub smo se podali v južno steno gore Kalbling, do katere nas je čakal kratek enourni dostop. Naslednje pol ure smo porabili za poplezavanje (II-III) do začetka smeri Waidhofnerwerg (V+, 200m). Kaja se je zapodila v prvi raztežaj, ki naju je presenetil s svojo težavnostjo. Tudi skala se nama sprva ni zdela pretirano kvalitetnejša od slovenske. Takoj se je v nama prebudilo prav posebno spoštovanje do stene in naju postavilo na realna tla glede najinih plezalskih načrtov za prihajajoči teden. Smer je bila sicer precej dobro opremljena, le na nekaterih delih, kjer si človek ne bi želel pasti, ni bilo možno niti zabiti klina niti nastaviti kakšnega drugega varovanja. Plezanje je bilo večinoma precej zračno in izpostavljeno, gneče v steni pa ta dan na srečo ni bilo. Na grebenu sva pospravili opremo in se v suhem vremenu najprej po grebenu povzpeli na vrh, nato pa po prijazni planinski poti sestopili do avtomobila. Med potjo sva molče zrli v okoliške hribe, ki so nama dajali občutek domačnosti s svojimi zelenimi gozdovi in sivimi stenami.

Naslednji dan sem v navezi z Nušo vstopila v smer Steyrerweg (IV+, 300m) v steni Festkogla. Do izhodišča v Johnsbachu (mi smo kraj krstili za Janezov potok) smo se že zgodaj zjutraj zapeljali z avtom (20 minut vožnje iz kempa) in pričeli s triurnim dostopom. Mi smo hodili mimo visokogorskih pašnikov, slapu, mimo gozdnih jagod in plezalcev, ki so prespali v gozdu, mimo nas pa so hitrih korakov hodili vsi ostali plezalci, ki so se podajali v okoliške stene. Dostop je bil ves čas lepo označen, tako da orientacijskih težav nismo imeli, sicer pa po približno 40 minutah hoje zagledaš steno in dileme, kam je treba, ni več. Dobre pol ure pod steno smo si nadeli čelade in začeli z zadnjim delom dostopa – poplezavanjem po strmih travah in šodru, ki pa je vsaj kompaktnejši kot pri nas. Kmalu se je od sten zaslišal odmev pesmi Veseli pastir in kaj kmalu smo ugotovili da nas je dohitela še ena naveza našega klape, ki je iz kempa sicer štartala precej kasneje kot mi. Jah, v formi pač še nismo bili. Tako smo bili na koncu kompletni, vsaka naveza se je podala pod svoj delček stene in si ogledovala nekam vlažne prve raztežaje. Sonce so kmalu zakrili koprenasti oblaki, tako da nam med plezanjem ni bilo vroče. Smer v kateri sem plezala, je ponujala odlično plezanje po kompaktnih luskah in platah. Tu in tam se je našel kakšen klin, celo kakšen sveder, večinoma pa sva uporabljali frende, za katere se nama je zdelo, da držijo precej bolje kot v domačih pokah. Težav z orientacijo nisva imeli, saj je bila linija precej logična, zato nama ni preostalo drugega kot da blazno uživava v konstantnih štiricah.  V zadnjih raztežajih so naju oplazile prve dežne kaplje. Pri izstopu smeri sva naleteli na Kajo, Katjo in Žigo in skupaj smo v megli in dežju pričeli s sestopom. Najprej smo se po grebenu med lahkim poplezavanjem povzpeli na vrh gore, nato pa sestopali po nenavadno pustem svetu škrapelj in žlebičev. Sestop je bil sicer sprva lepo označen z velikimi rdečimi markacijami, ki pa so se kmalu izgubile in po občutku ter s pomočjo možicov smo se počasi spuščali. Na trenutke se je zdelo, kot bi hodili po drugem planetu. Vse okoli nas je tihoma klokotalo, saj se je dež pretakal po žlebičkih, ki jih je izklesal v skalo, po kateri smo hodili. Po dobri uri pazljivega spuščanja smo končno naleteli na planinsko pot, ki nas je nato po blatnih kravjih stopinjah pripeljala do avta. Popoldne se je v kempu ponovno pokazalo sonce in vsi zadovoljni smo po trati razvlekli premočeno opremo – jasno je bilo, da bo sledeči dan namenjen predvsem sušenju mokre opreme.

Rečeno storjeno – tretji dan smo posvetili sušenju opreme, hrani, kopanju, nekaj pa tudi frikanju v bližnjem plezališču. Zvečer smo seveda ponovno kovali načrte. S Kajo so naju popolnoma navdušile slike plezalcev v vodničku, ki so pozirali v platah s škrapljami. Samo en pogled je bil dovolj in takoj sva vedeli kaj hočeva. V hipu sva se odločili, da kljub vroči napovedi napadeva južno steno gore Kleine Odstein. Žiga naju je deset minut kasneje, kolikor sva jih porabili za pakiranje, ob desetih zvečer prijazno odpeljal do izhodišča, saj »siroti mili jeri« nimava avta, s katerim bi se naslednji dan lahko odpeljali do tja. Nenavadno lahkega koraka sva do enajstih zvečer, ko so nad nama že sijale zvezde, grizli v klanec in si tako prihranili uro dostopa. Postlali sva si na mehki travi – Kaja se je pozni uri navkljub požrtvovalno lotila pletja kopriv in nama tako ustvarila prav prijetno zaplato trate, kjer sva prespali noč. Pred spanjem še en Očenaš, da naju do jutra ne bi poteptale krave, nato pa v gate in v spalko. Naslednje jutro sva ob petih že pridno načenjali tisto nekaj malo hrane in vode, ki sva jo uspeli spraviti v že tako prepolne nahrbtnike in hajd pod steno. Tokrat kolena niso tako hudo grizla v klanec in v dobri uri sva že iskali vstop v smer. Bolj slabo poznavanje nemščine naju je stalo nepotrebnega »šetkanja« po zoprnem melišču a sva prvi štant kmalu le našli. Vstopili sva v smer (spet) Waidhofnerweg (V, 500m). Ko sva pričeli s plezanjem, je bila ura pol osmih, nama pa je bilo že grozno vroče. Smer ima navrtana sidrišča in kar nekaj svedrov. Plezanje poteka po platah in čudovitih škrapljah, kjer so možnosti varovanja tako rekoč ničelne, zato se moraš večinoma zadovoljiti z enim ali dvema svedroma na cug. Vendar človek v tej smeri res nima časa, da bi se preveč sekiral, saj je plezanje čudovito uživaško. Nekje v zgornjem delu stene sva doživeli tudi selitev celega roja nekakšnih gorskih čebel, ki so nama vsaj za trenutek zakrile pripekajoče sonce. Usta so bila večino časa suha, noge pa so pekle kot hudič. Zadnjih nekaj raztežajev sva noge le še vlekli za sabo – plate nama res niso ostale dolžne! Zadnji raztežaj me je pripeljal v prvo senco po 6 urah plezanja po žgočem soncu in tokrat je pel klin – štant naj bo v senci pa pika. Sprva sva se posenčili, nato pa v ovinku sestopili do prejšnjega, zadnjega navrtanega sidrišča. Precej avtomatizirano sva potem abzajlali po smeri vzpona in ob grmenju prispeli na melišče pod steno. Vode nama je že zmanjkalo in obupano sva lizali zadnje kaplje s Kajinega meha. Hitrih korakov sva odbrzeli še po spalno opremo in se nato s prvimi dežnimi kapljami vrnili v dolino. Zvečer je bil v kempu cel ur nebes – tisto noč smo spali na luksuznih vodnih posteljah in se celo noč bali utopitve. Midve s Kajo pa sva sklenili, da se je kljub nemogoči vročini tura definitivno splačala, saj je bilo plezanje po nenavadno oblikovani skali res nadvse prijetna izkušnja.

Dan po tem je sledilo počivanje, še naslednji dan pa je bil za nekatere izmed nas ponesreči spet restič, ki pa je pravzaprav zelo prijal in smo ga lepo izkoristili v plezališču.

Vreme je obetalo še dva dni čudovitega vremena in tako smo se v petek zjutraj Mirjam, Erko in jaz ter naveza Nuša-Denis podali pod severno steno Peternschartenkopf v smer Nordwand (V+, AO, 450m). Denis se je v zanosu, da bi pobral čim manj klopov, zapodil čez gmajno, zato je naša naveza kmalu ostala zadaj. Dobri dve uri smo spet grizli v klanec in sopihali, malo že utrujeni od preteklih dogodivščin. Do začetka smeri je potrebno lažje poplezavanje po kompaktnem svetu. Prvi raztežaji so bili sicer še rahlo mokri, a so nas vseeno navdušili z lepim plezanjem. V prvih treh cugih smo se podružili z dvema mladima Avstrijcema, ki sem ju jaz polna zaupanja vanju prijazno spustila naprej, misleč da sta hitra in bosta kot bi mignil odbrzela naprej. Mirjam me je streljala z očmi in kmalu sem tudi sama sebe v mislih preklinjala, saj nista bila fanta kljub mladostniški zagnanosti nič kaj hitrejša od nas. S prvo tretjino smeri sem opravila jaz, z drugo Nejc, zadnje raztežaje pa je potegnila Mirjam. Smer nekaj časa preči v desno, nato pa zavije naravnost navzgor. Tudi tokrat je bila celotna smer zelo lepo opremljena in je ponujala čudovito plezanje v kompaktni skali, z mogočnimi razgledi in tokrat ravno pravšnjimi temperaturami. Kot v vseh smereh do sedaj, smo bili v smeri sami in je bilo zato plezanje tekoče in brez zastojev. Z vrha je sledil več kot tri ure dolg sestop okoli hriba nazaj v kemp. Psihično najtežji del sestopa je hoja po ravnem po makadamski poti nazaj do kempa. Žiga in Kaja sta dan prej podrla rekord in s tem delom poti opravila v 29 minutah. Seveda se je v nas prižgala tekmovalna žilica – za tempo smo si nastavili Kekčevo pesem in zavrteli štoparico. Popolnoma premočeni in s skoraj izpahnjenimi kolki smo do šotora prispeli z novim rekordom. Nekako se je pač treba zamotiti.

Sobota je bila zadnji dan, namenjen plezanju. Dve babji navezi, Mirjam-Nuša in Kaja-jaz smo se podale v zahodno steno Kalblinga. Četudi je bila smer, ki smo jo preplezale (Pelikan-Riebe, IV+, 200m) kratka, prav tako pa dostop do nje, smo si za turo vzele cel dan in uživale v druženju, plezanju in predvsem zadnjem dnevu v objemu teh čudovitih gora, ki so nam en teden dovolile, da odkrivamo njihove najlepše in najbolj čarobne kotičke. Ta dan je bil tudi prvi z neprijetno izkušnjo vodičev in njihovih klientov v steni. Ker smo se v celem tednu plezanja navadile, da smo bile v smeri same, nam je bilo čakanje v smeri, ki smo si jo sprva izbrale, popolnoma odveč, zato smo na koncu opravile »podgrebensko prečenje«, kot smo kasneje poimenovale zgoraj omenjeno smer saj smer prečka večino smeri v steni in izstopi na nasprotni strani stene kot vstopi. Sledilo je še grebensko prečenje po lahkem svetu do vrha in prijeten, razgleden sestop v dolino, ki ni minil brez petja.  

V nedeljo smo se polni lepih vtisov in prijetno izmučeni spakirali in odpravili proti domu. Verjamem da je bil marsikdo v kempu našega odhoda vesel, saj smo bili precej glasna druščina. Zjutraj so sicer še padale ideje o nedeljskem plezanju v Kotečniku, realen izid teh blazno optimističnih načrtov pa so bili polni želodci v gostilni Štajerski hram in za nekatere še dodatno polni trebuhi trojanskih krofov.

Na kratko povzeto o plezanju v Gesauseju – dostopi do sten so večinoma daljši, velikokrat je potrebno poplezavanje že samo da prideš do pod smeri. Smeri so se mi na splošno zdele malenkost težje kot so bile ocenjene, so bile pa smeri, ki sem jih plezala jaz, dobro opremljene (svedri, klini). Za tiste bolj resne pa se seveda najdejo tudi bolj resne alpinistične smeri, kjer smeri niso opremljene s svedri in kladivo poje pogosteje. Vid in Denis sta se na primer podala v eno tako smer v severni steni Planspitze, imenovano Rote Rinne (V, 600m) in jo zelo pohvalila. Predvsem poseben užitek nudi prijazna, nenavadno kompaktna skala. Če se podate v te konce, ne smete izpustiti plezanja po škrapljah, ki so mene vsekakor najbolj navdušile. Skratka, naj zaključim že tako predolg zapis - hvala goram in predvsem dobri družbi za še en prekrasen teden in nova doživetja! Naj živi plezarija, naj živijo plezalski tabori!

26 januar 2020, 22: 50

Smučanje v Nockbergu in okolici

Dneve, ko na trenutke v Sloveniji že sumljivo prevečkrat zadiši po pomladi, smo Neža E., Tim P., Vesna I., Brett (Mr. Kenguru) in jaz preživeli v zimski pravljični deželi na pobočjih zaobljenih vrhov Nockberga in okolice. Seveda (večina)  na smučeh.

Nockberge je najvišje gorovje Krških Alp in se razgrinja po treh avstrijskih deželah – Koroški, Salzburški in Štajerski. Zimskemu času navkljub smo morali svoje cilje prilagoditi dokaj visokemu začetku snežne odeje, kar nam je odlično uspelo, saj smo se na pot vedno podali s smučmi na nogah že kar od avtomobila.

 Naša prva tura se je pričela v četrtek zgodaj zjutraj, ko nas je naš Timi aka 'ta glavni'  Taksist pobiral od vrat do vrat po naših domovih. Naši strahovi o preveliki količini prtljage so bili neupravičeni – prtljažnik se je izkazal za zelo prijaznega in nam je dovolil da smo ga zapolnili do zadnje luknje. No, pa še kaj bi spravili noter. Po prijetni in dolgi vožnji smo prispeli v dolino Bundschuh, kjer parkirali nedaleč stran od rudarskega muzeja. Naš cilj je bil Teuerlnock (2145m), ki naj bi bil za prvi dan 'čist u izi turca'. Naš 'u izi' se je spremenil v orientacijski problemček, ko smo sledili smučini ob potoku, ki je vodila skozi podrt, pretežno smrekov gozd. To da je bil podrt vemo zato, ker smo se na poti soočali z raznimi specialnimi turno-smučarskimi disciplinami, kot je npr. kdo se bo najbolj elegantno splazil pod smreko/se prekobalil čez smreko/skočil s hloda itd…Preizkušali smo tudi debelino in potrpežljivost ledu, ko smo v iskanju najboljše poti nekajkrat prečkali potok. Presneta gozdnata dolina se kar ni in ni končala, ura pa je vztrajno tekla naprej. Končno smo naleteli na gozdno cesto, ki nas je nato popeljala do koče Neue Bonner Hutte, kjer smo si privoščili martinčkanje na soncu in malico. Nekje v daljavi smo so ogledovali vrh, za katerega smo slutili, da je naš cilj. Sončni žarki so imeli že pridih popoldneva, ko smo se od koče najprej rahlo spustili navzdol skozi simpatičen zaselek lesenih koč, nato pa pričeli z vzpenjanjem skozi redek macesnov gozd. Dokaj položen teren nas je pripeljal do pomrznjenega grebena, po katerem smo se povzpeli na vrh. Vsepovsod naokoli so vrhovi žareli v poznih sončnih žarkih, mi pa smo za to 'čist u izi turco' porabili precej več časa kot smo mislili da ga bomo. Smuka je vse do gozda potekala po zmrznjeni podlagi, po kateri pa je bilo prijetno smučati. V gozdu je bil sneg mehek in uživaški, strmino pa je Vesna v tem delu označila kot idealno. Pri vzponu nazaj do koče smo uporabili še tehniko teka na turnih smučeh, nato pa smo smuči sneli in jih odnesli do koče. Pri koči smo se ločili, saj je Brett, ki je pešačil, porabil precej več časa. Spremljala ga je Vesna, ostali trije pa smo se po gozdni poti spustili do avta. Tukaj naj omenim da nismo prepričani o pravilnosti izbire spusta, saj smo morali z gozdne poti, ki se je nepričakovano končala sredi gozda, ponovno slediti preljubemu potoku in izvajati razne akrobacije. Šele po prvem križišču z novo gozdno potjo nas je le-ta pripeljala do avta, kamor smo prispeli skoraj že v mraku. Vsemu navkljub nam je bila tura vsem všeč, saj je bil za nami še en super dan v čudoviti naravi in super družbi.

Naslednji dan je bil naš cilj slavni Konigstuhl (2336m), do izhodišča pa smo imeli tokrat od našega apartmaja le dvajset minut vožnje. Izhodišče je koča Dr.-Josef-Mehrl Hutte. Pot se najprej zložno vzpenja po dolini, po kateri je urejena tudi tekaška proga, nato pa v zatrepu zavije proti desnim pobočjem. Nekje na poti naj bi naleteli tudi na jezero, vendar smo ga zaradi snega lahko le slutili. Pokrajina je zares prostrana in polna prijaznih zaobljenih kucljev, ki kar kličejo po obisku. Na kratkem odseku, ki se strmo vzpne na škrbino, smo imeli zaradi pomrznjenosti podlage nekaj težav, nato pa smo do vrha prispeli v prijetnem klepetu. Pogled na ostre domače hribe je bil zaradi zaobljenosti pokrajine, v kateri smo se gibali, prav dobrodošel. Z vrha smo se spustili po smeri pristopa do škrbine, od tam pa smo se Neža, Timi in jaz povzpeli še na vrh Seenock (2260m), medtem ko sta Vesna in Mr. Kenguru nadaljevala po smeri vzpona. Z vrha smo nato prečili bela pobočja daleč v levo. Sneg je bil večinoma trd in pomrznjen, nižje proti gozdu pa mehak in prijeten. Spust skozi redek gozd nas je pripeljal nazaj na tekaško stezo, po kateri smo nato v mešanici smuka in teka prispeli do izhodišča. Pivo in kava sta bila odličen zaključek ture tega dne!

Tretji dan našega pohajkovanja, ko so se stegenčka kljub vzornemu večernemu raztezanju že malo (ampak res malo) oglašala, smo se podali na Aignerhohe. Ko smo prispeli do izhodišča v zaselku Wald, smo bili šokirani zaradi ogromne količine parkiranega pleha. V prejšnjih dveh dneh smo se namreč navadili samote in smo tako pozabili, da to je pa le Avstrija, pa še sobota povrhu! Tokrat nebo ni bilo modro, je bilo pa zato veliko bolj toplo. Do planine Muhrealm nas je čakalo zložno vzpenjanje, od tam pa smo zavili v desna pobočja. Tukaj so bili okoliški vrhovi našpičeni in občutek, da smo v hribih je bil močnejši kot prejšnje dni. Nekje sredi sopihanja v klanec se je mimo nas elegantno odsmučal znan Robijev obraz. Kmalu za njim se je prikazala še Špela in razveselila sta nas z novico da je sneg višje na pobočju idealen za smuko. Pridružila sta se nam pri vzpenjanju na vrh, kjer smo srečali še nekaj nam znanih ljudi. No, očitno se je ta dan na tem vrhu sestala velika populacija Slovencev, tako da je bil vrh bolj slovenski kot avstrijski. Pobočje nam je postreglo z mehkim pršičem, kakršnega nihče od nas letos še ni izkusil. Stegna so pekla, kondicije še ni, smo pa neznansko uživali. Tolk', da smo se pod pobočjem Neža, Tim in jaz poslovili od ostale klape in ponovno zagrizli v klanec. Ko smo drugič dosegli vrh, je začelo snežiti in vtis zime je bil popoln. Tudi tokrat je bilo puhka prehitro konec. Nekje na pol poti navzdol smo dohiteli Vesno in Bretta, ki sta že pridno sestopala v dolino. Za opravljeno turo smo si privoščili pravo kulinarično razvajanje (trihodni meni) v našem prijetnem apartmaju, kar se je v poznih večernih urah odrazilo v pomanjkanju wc papirja…

Četrti in s tem zadnji dan pa smo si kot cilj izbrali Falkert (2308m), ki se je nekako nahajal na naši poti domov. Zjutraj smo v že utečeni rutini spakirali vso kramo, ki jo je bilo več kot na dan ko smo prispeli (jah, še premalo smo jedli), a se je očitno tudi Timijev avto čudežno razpotegnil. Izhodišče ture je v vasi St. Oswald. Turo pa bom opisala samo z besedami, ki povedo vse- kratka, sladka. Mr. Kenguru je bil bolj nasmejan kot ostale dni, saj ga je Vesna tokrat obula v dereze in ga s tem še bolj navdušila nad zimo. Pa tudi sonca ni manjkalo. Vožnja domov je minila hitro in ob dobri glasbi, zdaj pa se vsak pri sebi borimo s postdoputno depresijo, kot je naše občutke opisal Tim. Ja nič, čimprej bo treba nazaj!

Drugi septembrski teden sva s Kajo Kunaver (AO LJ Matica) izkoristili za potepanje po čudoviti dolini reke Sarce, kjer sva svoje plezalske veščine najprej urili v steni Parete Zebrata ('plate za brate' se baje reče po naše). Splezali sva tri smeri - Teresa (400m, 5c), Via Trento (180, 5a) in Gino Gianna (150m, 4c). Plezanje v omenjenih platah priporočam plezalcem, ki popolnoma zaupajo svojim nogam, ker je za prijeti bolj malo. Poleg tega je potrebno biti pazljiv pri izbiri smeri, ker so plezalci v tej dolini očitno zelo 'našpičeni', saj se nama je na primer varianta smeri Teresa, pri kateri sta prva dva cuga ocenjena s 5a, zdela neverjetno težka in bi jo midve ocenili z najmanj 6a. Smeri so seveda navrtane (razdalje med svedri so primerljive s Paklenico) in zato polne turistov in vodičev, ki jih vodijo čez steno. Kljub temu ponujajo uživaško, sproščujoče plezanje (ko se navadiš uporabljati noge seveda). Tudi sestop je popolnoma nezahteven, saj poteka po dobro uhojeni in označeni stezi, ki te hitro pripelje nazaj pod steno. Skratka, uživaška plezarija, kateri pa sledijo boleče mišice v nogah in opečena koža.
Ko sva dovolj utrudili svoje noge, sva se odločili da imava peklenske vročine in svedrov dovolj, zato sva krenili v gore nad dolino Val d'Ambiez (Dolomiti Brenta). Tri noči sva preživeli v koči Agostini na 2410m in v okoliških hribih prav tako splezali 3 smeri- Armani corner (Torre d'Ambiez, 270m, IV/V), Ci Piaccion tutte quante (Cima d'Ambiez, 120m + 50m varianta, V/V+) ter smer Anna (Torre d'Ambiez, 265m, IV/V). Vse tri smeri ponujajo večinoma izjemno dobro skalo. Strmina popusti šele na vrhu, plezanje pa je zelo zračno in odprto. Obe omenjeni smeri v Torre d'Ambiez sta čudoviti klasiki in zato zelo pogosto plezani, zato so stojišča večinoma navrtana, nekatera pa lahko narediš na skalna ušesa. Klinov v smeri ni zelo veliko, so pa možnosti nameščanja varovanja ves čas zelo dobre (skalna ušesa, frendi). Sestop sva opravili s tremi spusti po vrvi čez smer Anna, nato pa sestopili na severno stran gore, kjer te možici med lažjim poplezavanjem pripeljejo na markirano pot. Sledi še dobrih 10 minut sestopa do koče. Četudi se sliši enostavno, lahko postane zelo zakomplicirano. Recimo v primeru da si nesposoben pri vlečenju vrvi za sabo, ko končaš z abzajlom in se ti vrv vsakič zatakne za skalni rogelj. Recimo tudi, da se je to čisto slučajno nama primerilo vsakič, zato sva nekatere raztežaje smeri Anna splezali več kot le enkrat...Krajša smer v Cimi d'Ambiez, ki sva jo splezali sicer ni klasičnega tipa, ponuja pa psihozno in razburljivo, izpostavljeno plezanje po rahlo previsnih platah. Čeprav vodniček obljublja odlično skalo, je le-ta na nekaterih mestih vseeno rahlo sumljiva. Sidrišča v tej smeri so večinoma na skalnih ušesih, prav tako sprotno nameščanje varovanja. Klinov v smeri praktično ni (morda dva), so pa poke super za frende. Sestop poteka po smeri Via Normale, ki vodi na vrh Cime d'Ambiez (spusti po vrvi, lažje poplezavanje).
Najino potovanje se je zgodilo popolnoma spontano - vse kar sva vedeli, je bilo dejstvo, da imava karte za flixbus do Verone. Tako sva se v petek zjutraj pojavili na glavni avtobusni postaji v Ljubljani in se že na daleč režali druga drugi. Ena je imela večji ruzak kot druga. Meni se je že tedaj zdelo, da mi bodo odpadla ramena, Kajin trpeči obraz pa mi je sporočal natanko enake občutke. Po utrujajoči vožnji v deževno Verono sva prestopili na vlak za mesto Roveretto, od tam pa sva se z avtobusom odpeljali do znamenitega plezalnega mesta Arco. Dva kilometra hoje do kempa Zoo sta povzročala nepredstavljive napore in pred nama sem slutila zelo zanimiv teden. Vremenska napoved je bila čudovita za poležavanje v šotoru - dva dneva totalnega dežja. Na ogromnem camp placu sva postavili svoj mini zelen šotor. Ko sva noter vrgli še vse štiri ruzake, vsaka je napreč imela še majhen plezalski ruzak, prostora za naju pač ni več bilo. Za odlično rešitev so se izkazale vreče za smeti, kamor sva nametali opremo in jo postavili pred šotor. No, nekaj prostora sva s tem le pridobili, nog pa vseeno nisva mogli stegniti. Naslednji dan ni bilo o dežju ne duha ne sluha, midve pa sva si ogledali lepo, a zelo turistično urejeno mesto Arco, kjer so ulice nabite z raznovrstnimi športnimi trgovinami. Ponudba je izjemna, cene pa malo manj, čeprav so se mi vseeno zdele nižje kot pri nas. V knjigarni sva se opremili z vodničkom za Dolomite Brenta, ki sva ga uporabljali pri plezanju v dolini Val d'Ambiez (Brenta Dolomites, vol.1, Val d'Ambiez, Francesco Cappellari & Elio Orlandi, 165 classic and modern rock routes, Idea Montagna Editoria e Alpinismo). Pri plačilu sicer zelo simpatičnega kempa sva ugotovili, da bosta najini denarnici domov prišli še bolj shujšani od naju. Odločili sva se za selitev po dolini navzgor. Najprej sva poskusili s štopanjem, ki je bilo z nekega vidika kar precej uspešno. Čisto vsak avto je ustavil, a vsi so imeli takšne in drugačne izgovore, tako da sva na koncu do naselja Gaggiolo prispeli kar na nogah. Tam sva naleteli na izjemno simpatično, majhno plezališče (Boulder Massi di Gaggiolo), ki se nahaja pod mogočno steno Monte Brenta. Preostanek dneva sva frikali, zvečer pa sva se zavlekli kar pod previsen balvan, ki je ponujal odličen raven prostor za spanje. Naslednje jutro naju je iz spalnih vreč pregnal vztrajen dež, kateremu tudi previs ni bil več kos in ponovno so v akcijo stopili šotor in vreče za smeti. Nekako sva se prebili čez siv, deževen dan, ki je prinesel znatno ohladitev in čudovit jasen jesenski večer, ki nama je omogočal celo frikanje po hitro sušečih se platkah v plezališču. Plezališče toplo priporočam ljudem z majhnimi otroki, saj je pravzaprav namenjeno prav njim. Svedri so navrtani zeloooo na gosto, smeri pa so lahke in večinoma položne. Nadaljnje tri noči sva preživeli kar v plezališču, naslednja dva sončna dneva pa sva izkoristili za plezanje v uvodnem delu omenjenih smeri v Parete Zebrata. Po štirih nočeh spanja na istem mestu sva se že sami sebi zdeli močno sumljivi, saj sva po vodo ves čas hodili v bližnji bar, iz zraka pa so naju vsako jutro pri umivanju zob lahko kot na dlani opazovale leteče človeške veverice, ki so že navsezgodaj skakale iz znamenitega vrha Monte Brento. Poleg tega sva bili močno zdelani zaradi popolnoma drugačnega načina plezanja, kot sva ga navajeni, pa tudi od vseh logističnih problemov, ki sva jih ves čas reševali. Tako sva sredo izkoristili za selitev v kemp Daino v mestecu Pietramurata. Na poti do tja sva se do sitega najedli svežega grozdja, jabolk in fig, ki jih je v dolini ob tem času ogromno. V četrtek zjutraj sva se z avtobusom zapeljali do mesta Ponte Arche, kjer naju je klepetav Italijan, ki sicer s svojim kombijem prevaža kolesarje, zapeljal do izhodiščnega mesteca San Lorenzo in Banale. No, pravzaprav bi naju odpeljal še naprej, če ga ne bi Kaja odločno povlekla za rokav majice in mu s tem sporočila, da se nama zdi, da smo se že peljali mimo table s prečrtanim napisom ciljnega mesta. Poln opravičljivih besed je obrnil avto in naju odvrgel pred trgovino ter naju pospremil z besedami 'strong girls', ko je iz prtljažnika dvigoval najine ruzake. 'Strong girls' je nato postala najina mantra, ko sva z opremo za plezanje in hrano za tri dni grizli v klanec proti koči Agostini. Tako se je lepši del najinega potovanja šele začel.
Brenta Dolomiti so najzahodnejši del Dolomitov, dolina Val d'Ambiez pa najvzhodnejša dolina v njih. Ta del Dolomitov je znan po daljših dostopih in je posledično med plezalci redkeje obiskan. Izhodišče je že omenjeno mesto San Lorenzo in Banale, kjer so tudi trgovina in nekaj hotelov. Avto je možno pustiti na parkirišču pri gostilni Ristoro Dolomiti (če sem si prav zapomnila), od tam pa je potrebno nadaljevati peš. Do prve koče Cacciatore se je možno zapeljati celo s taksijem (10 evrov na osebo), sicer pa pot do koče opraviš v približno dveh urah in pol. Pot poteka najprej po ozki soteski po precej strmi cesti, nato po gozdni poti in na koncu po razgledni poti med pašniki in kravicami. Midve sva do koče potrebovali tri ure hoje, po poti pa sva se najedli malin ter se naužili razgledov, ki so bili vedno lepši. V koči me je sicer prijazna skrbnica razočarala z besedami, da še nikoli ni slišala za kislo mleko. Ko sem ji opisovala postopek izdelave, me je le začudeno gledala. Tako da boste vsi, ki si radi privoščite kislo mleko, tu ostali prikrajšani. Imajo pa seveda pivo ;) Od koče Cacciatore sva nadaljevali še dobro uro in pol do najine ciljne koče - Rifugio Agostini. Koča se nahaja v čudovitem ambientu. Leta 1957 se je eden od stolpov nad kočo podrl, balvani pa so počasi lezli v dolino. Največji med njimi se je ustavil ne več kot 50 metrov pred kočo in se preklal na pol. Nedaleč stran od koče stoji tudi prikupna kapelica. V nekaterih sektorjih v bližini koče in na omenjenem balvanu je možno tudi frikat. Oskrbnik koče je gorski vodnik, ki si vedno vzame čas za vsa vprašanja in ima zelo izčrpne podatke o večini smeri. Stene so tukaj kot na dlani in že dan pred načrtovano turo lahko naštudiraš dostop in smer. Koča je zelo dobro vzdrževana, oskrbniki so zelo prijazni, postelje so udobne, vsaka postelja ima svojo vtičnico, voda pa je čisto prava mrzla, okusna hribovska voda. Sicer piše, da ni pitna, a midve sva jo pridno konzumirali in sva bili prav tako živi in zdravi kot ostali. Pri izbiri smeri sva bili precej omejeni, saj je teden pred najinim prihodom na tem območju zapadel sneg. Zato so vse severne stene odpadle (zaradi zasneženega dostopa), odpadle so stene, kjer bi bilo potrebno sestopiti po snegu in stene, ki so bile zaradi talečega snega večino dneva mokre. Tudi naju je v krajši smer v Cima d 'Ambiez ujela voda. Name je le rahlo pršelo, ko pa je Kaja priplezala do mene, je bila popolnoma premočena. Ko sva kasneje pri sestopu gledali smer najinega vzpona, se je čez steno že valil pravi pravcati slap. Tako sva s Kajo obdelali le majhen delček teh biserov. Plezali sva precej plezane smeri, na splošno pa je možnosti ogromno in stene ponujajo tudi zahtevne alpinistične ture po smereh, ki so redkeje obiskane in manj opremljene. Presenečeni sva bili tudi nad številom plezalcev, predvsem za vikend so bila jutra pred kočo polna zvončklanja in zrenja v stene. Je bilo pa zato vzdušje v koči zelo prijetno in spoznali sva kopico čudovitih ljudi. Skupina starejših Bolzačanov naju je ob pogledu na najin klavrn kuhalnik oskrbovala s čokolado, oreščki, domačim vinom in štrudlom. Ob polni luni smo pred kočo zakurili ogenj, okoli njega pa je zadonel smeh in besede v kopici različnih jezikov. Čeprav se nismo vedno razumeli, smo se imeli prav fino. Zaradi vsega tega mi je ta konec Dolomitov prav posebej prirasel k srcu in toplo priporočam obisk tega zares posebnega delčka sveta. Možnosti niso samo plezalske, ogromno je tudi ferat in planinskih poti - za vsakega se kaj najde. V nedeljo je bil na žalost čas za slovo in po odplezani smeri je sledil še dolg sestop v dolino. Na parkirišču sva kot nalašč naleteli na najine prijatelje s koče, ki so naju nato zapeljali do mesta Molveno, kjer sva si privoščili še nočno kopanje in spanje na plaži pod milijoni zvezd. Naslednje jutro sva oropali trgovino v centru tega zelo prestižnega mesta in sončen dan zabili z lenobnim poležavanjem na plaži. Če to ni tapravi dopust! Še ena noč na plaži naju je ločila od vrnitve domov in seleče se žabe, ki so celo noč skakale čez naju, so poskrbele, da sva že ob petih zjutraj spakirali nahrbtnike in zapustili ta kraj. Cel torek sva se nato prevažali do Ljubljane, kjer sva utrujeni, a s čudovitimi spomini sklenili, da se takole spontano študentsko potovanje res izplača in da ga bova zagotovo še ponovili. 
Stran 1 od 2
© 2024 Alpinistični odsek Železničar | Izdelava spletne strani dpoint.si