Nika Smole

Nika Smole

26 januar 2020, 22: 50

Smučanje v Nockbergu in okolici

Dneve, ko na trenutke v Sloveniji že sumljivo prevečkrat zadiši po pomladi, smo Neža E., Tim P., Vesna I., Brett (Mr. Kenguru) in jaz preživeli v zimski pravljični deželi na pobočjih zaobljenih vrhov Nockberga in okolice. Seveda (večina)  na smučeh.

Nockberge je najvišje gorovje Krških Alp in se razgrinja po treh avstrijskih deželah – Koroški, Salzburški in Štajerski. Zimskemu času navkljub smo morali svoje cilje prilagoditi dokaj visokemu začetku snežne odeje, kar nam je odlično uspelo, saj smo se na pot vedno podali s smučmi na nogah že kar od avtomobila.

 Naša prva tura se je pričela v četrtek zgodaj zjutraj, ko nas je naš Timi aka 'ta glavni'  Taksist pobiral od vrat do vrat po naših domovih. Naši strahovi o preveliki količini prtljage so bili neupravičeni – prtljažnik se je izkazal za zelo prijaznega in nam je dovolil da smo ga zapolnili do zadnje luknje. No, pa še kaj bi spravili noter. Po prijetni in dolgi vožnji smo prispeli v dolino Bundschuh, kjer parkirali nedaleč stran od rudarskega muzeja. Naš cilj je bil Teuerlnock (2145m), ki naj bi bil za prvi dan 'čist u izi turca'. Naš 'u izi' se je spremenil v orientacijski problemček, ko smo sledili smučini ob potoku, ki je vodila skozi podrt, pretežno smrekov gozd. To da je bil podrt vemo zato, ker smo se na poti soočali z raznimi specialnimi turno-smučarskimi disciplinami, kot je npr. kdo se bo najbolj elegantno splazil pod smreko/se prekobalil čez smreko/skočil s hloda itd…Preizkušali smo tudi debelino in potrpežljivost ledu, ko smo v iskanju najboljše poti nekajkrat prečkali potok. Presneta gozdnata dolina se kar ni in ni končala, ura pa je vztrajno tekla naprej. Končno smo naleteli na gozdno cesto, ki nas je nato popeljala do koče Neue Bonner Hutte, kjer smo si privoščili martinčkanje na soncu in malico. Nekje v daljavi smo so ogledovali vrh, za katerega smo slutili, da je naš cilj. Sončni žarki so imeli že pridih popoldneva, ko smo se od koče najprej rahlo spustili navzdol skozi simpatičen zaselek lesenih koč, nato pa pričeli z vzpenjanjem skozi redek macesnov gozd. Dokaj položen teren nas je pripeljal do pomrznjenega grebena, po katerem smo se povzpeli na vrh. Vsepovsod naokoli so vrhovi žareli v poznih sončnih žarkih, mi pa smo za to 'čist u izi turco' porabili precej več časa kot smo mislili da ga bomo. Smuka je vse do gozda potekala po zmrznjeni podlagi, po kateri pa je bilo prijetno smučati. V gozdu je bil sneg mehek in uživaški, strmino pa je Vesna v tem delu označila kot idealno. Pri vzponu nazaj do koče smo uporabili še tehniko teka na turnih smučeh, nato pa smo smuči sneli in jih odnesli do koče. Pri koči smo se ločili, saj je Brett, ki je pešačil, porabil precej več časa. Spremljala ga je Vesna, ostali trije pa smo se po gozdni poti spustili do avta. Tukaj naj omenim da nismo prepričani o pravilnosti izbire spusta, saj smo morali z gozdne poti, ki se je nepričakovano končala sredi gozda, ponovno slediti preljubemu potoku in izvajati razne akrobacije. Šele po prvem križišču z novo gozdno potjo nas je le-ta pripeljala do avta, kamor smo prispeli skoraj že v mraku. Vsemu navkljub nam je bila tura vsem všeč, saj je bil za nami še en super dan v čudoviti naravi in super družbi.

Naslednji dan je bil naš cilj slavni Konigstuhl (2336m), do izhodišča pa smo imeli tokrat od našega apartmaja le dvajset minut vožnje. Izhodišče je koča Dr.-Josef-Mehrl Hutte. Pot se najprej zložno vzpenja po dolini, po kateri je urejena tudi tekaška proga, nato pa v zatrepu zavije proti desnim pobočjem. Nekje na poti naj bi naleteli tudi na jezero, vendar smo ga zaradi snega lahko le slutili. Pokrajina je zares prostrana in polna prijaznih zaobljenih kucljev, ki kar kličejo po obisku. Na kratkem odseku, ki se strmo vzpne na škrbino, smo imeli zaradi pomrznjenosti podlage nekaj težav, nato pa smo do vrha prispeli v prijetnem klepetu. Pogled na ostre domače hribe je bil zaradi zaobljenosti pokrajine, v kateri smo se gibali, prav dobrodošel. Z vrha smo se spustili po smeri pristopa do škrbine, od tam pa smo se Neža, Timi in jaz povzpeli še na vrh Seenock (2260m), medtem ko sta Vesna in Mr. Kenguru nadaljevala po smeri vzpona. Z vrha smo nato prečili bela pobočja daleč v levo. Sneg je bil večinoma trd in pomrznjen, nižje proti gozdu pa mehak in prijeten. Spust skozi redek gozd nas je pripeljal nazaj na tekaško stezo, po kateri smo nato v mešanici smuka in teka prispeli do izhodišča. Pivo in kava sta bila odličen zaključek ture tega dne!

Tretji dan našega pohajkovanja, ko so se stegenčka kljub vzornemu večernemu raztezanju že malo (ampak res malo) oglašala, smo se podali na Aignerhohe. Ko smo prispeli do izhodišča v zaselku Wald, smo bili šokirani zaradi ogromne količine parkiranega pleha. V prejšnjih dveh dneh smo se namreč navadili samote in smo tako pozabili, da to je pa le Avstrija, pa še sobota povrhu! Tokrat nebo ni bilo modro, je bilo pa zato veliko bolj toplo. Do planine Muhrealm nas je čakalo zložno vzpenjanje, od tam pa smo zavili v desna pobočja. Tukaj so bili okoliški vrhovi našpičeni in občutek, da smo v hribih je bil močnejši kot prejšnje dni. Nekje sredi sopihanja v klanec se je mimo nas elegantno odsmučal znan Robijev obraz. Kmalu za njim se je prikazala še Špela in razveselila sta nas z novico da je sneg višje na pobočju idealen za smuko. Pridružila sta se nam pri vzpenjanju na vrh, kjer smo srečali še nekaj nam znanih ljudi. No, očitno se je ta dan na tem vrhu sestala velika populacija Slovencev, tako da je bil vrh bolj slovenski kot avstrijski. Pobočje nam je postreglo z mehkim pršičem, kakršnega nihče od nas letos še ni izkusil. Stegna so pekla, kondicije še ni, smo pa neznansko uživali. Tolk', da smo se pod pobočjem Neža, Tim in jaz poslovili od ostale klape in ponovno zagrizli v klanec. Ko smo drugič dosegli vrh, je začelo snežiti in vtis zime je bil popoln. Tudi tokrat je bilo puhka prehitro konec. Nekje na pol poti navzdol smo dohiteli Vesno in Bretta, ki sta že pridno sestopala v dolino. Za opravljeno turo smo si privoščili pravo kulinarično razvajanje (trihodni meni) v našem prijetnem apartmaju, kar se je v poznih večernih urah odrazilo v pomanjkanju wc papirja…

Četrti in s tem zadnji dan pa smo si kot cilj izbrali Falkert (2308m), ki se je nekako nahajal na naši poti domov. Zjutraj smo v že utečeni rutini spakirali vso kramo, ki jo je bilo več kot na dan ko smo prispeli (jah, še premalo smo jedli), a se je očitno tudi Timijev avto čudežno razpotegnil. Izhodišče ture je v vasi St. Oswald. Turo pa bom opisala samo z besedami, ki povedo vse- kratka, sladka. Mr. Kenguru je bil bolj nasmejan kot ostale dni, saj ga je Vesna tokrat obula v dereze in ga s tem še bolj navdušila nad zimo. Pa tudi sonca ni manjkalo. Vožnja domov je minila hitro in ob dobri glasbi, zdaj pa se vsak pri sebi borimo s postdoputno depresijo, kot je naše občutke opisal Tim. Ja nič, čimprej bo treba nazaj!

Drugi septembrski teden sva s Kajo Kunaver (AO LJ Matica) izkoristili za potepanje po čudoviti dolini reke Sarce, kjer sva svoje plezalske veščine najprej urili v steni Parete Zebrata ('plate za brate' se baje reče po naše). Splezali sva tri smeri - Teresa (400m, 5c), Via Trento (180, 5a) in Gino Gianna (150m, 4c). Plezanje v omenjenih platah priporočam plezalcem, ki popolnoma zaupajo svojim nogam, ker je za prijeti bolj malo. Poleg tega je potrebno biti pazljiv pri izbiri smeri, ker so plezalci v tej dolini očitno zelo 'našpičeni', saj se nama je na primer varianta smeri Teresa, pri kateri sta prva dva cuga ocenjena s 5a, zdela neverjetno težka in bi jo midve ocenili z najmanj 6a. Smeri so seveda navrtane (razdalje med svedri so primerljive s Paklenico) in zato polne turistov in vodičev, ki jih vodijo čez steno. Kljub temu ponujajo uživaško, sproščujoče plezanje (ko se navadiš uporabljati noge seveda). Tudi sestop je popolnoma nezahteven, saj poteka po dobro uhojeni in označeni stezi, ki te hitro pripelje nazaj pod steno. Skratka, uživaška plezarija, kateri pa sledijo boleče mišice v nogah in opečena koža.
Ko sva dovolj utrudili svoje noge, sva se odločili da imava peklenske vročine in svedrov dovolj, zato sva krenili v gore nad dolino Val d'Ambiez (Dolomiti Brenta). Tri noči sva preživeli v koči Agostini na 2410m in v okoliških hribih prav tako splezali 3 smeri- Armani corner (Torre d'Ambiez, 270m, IV/V), Ci Piaccion tutte quante (Cima d'Ambiez, 120m + 50m varianta, V/V+) ter smer Anna (Torre d'Ambiez, 265m, IV/V). Vse tri smeri ponujajo večinoma izjemno dobro skalo. Strmina popusti šele na vrhu, plezanje pa je zelo zračno in odprto. Obe omenjeni smeri v Torre d'Ambiez sta čudoviti klasiki in zato zelo pogosto plezani, zato so stojišča večinoma navrtana, nekatera pa lahko narediš na skalna ušesa. Klinov v smeri ni zelo veliko, so pa možnosti nameščanja varovanja ves čas zelo dobre (skalna ušesa, frendi). Sestop sva opravili s tremi spusti po vrvi čez smer Anna, nato pa sestopili na severno stran gore, kjer te možici med lažjim poplezavanjem pripeljejo na markirano pot. Sledi še dobrih 10 minut sestopa do koče. Četudi se sliši enostavno, lahko postane zelo zakomplicirano. Recimo v primeru da si nesposoben pri vlečenju vrvi za sabo, ko končaš z abzajlom in se ti vrv vsakič zatakne za skalni rogelj. Recimo tudi, da se je to čisto slučajno nama primerilo vsakič, zato sva nekatere raztežaje smeri Anna splezali več kot le enkrat...Krajša smer v Cimi d'Ambiez, ki sva jo splezali sicer ni klasičnega tipa, ponuja pa psihozno in razburljivo, izpostavljeno plezanje po rahlo previsnih platah. Čeprav vodniček obljublja odlično skalo, je le-ta na nekaterih mestih vseeno rahlo sumljiva. Sidrišča v tej smeri so večinoma na skalnih ušesih, prav tako sprotno nameščanje varovanja. Klinov v smeri praktično ni (morda dva), so pa poke super za frende. Sestop poteka po smeri Via Normale, ki vodi na vrh Cime d'Ambiez (spusti po vrvi, lažje poplezavanje).
Najino potovanje se je zgodilo popolnoma spontano - vse kar sva vedeli, je bilo dejstvo, da imava karte za flixbus do Verone. Tako sva se v petek zjutraj pojavili na glavni avtobusni postaji v Ljubljani in se že na daleč režali druga drugi. Ena je imela večji ruzak kot druga. Meni se je že tedaj zdelo, da mi bodo odpadla ramena, Kajin trpeči obraz pa mi je sporočal natanko enake občutke. Po utrujajoči vožnji v deževno Verono sva prestopili na vlak za mesto Roveretto, od tam pa sva se z avtobusom odpeljali do znamenitega plezalnega mesta Arco. Dva kilometra hoje do kempa Zoo sta povzročala nepredstavljive napore in pred nama sem slutila zelo zanimiv teden. Vremenska napoved je bila čudovita za poležavanje v šotoru - dva dneva totalnega dežja. Na ogromnem camp placu sva postavili svoj mini zelen šotor. Ko sva noter vrgli še vse štiri ruzake, vsaka je napreč imela še majhen plezalski ruzak, prostora za naju pač ni več bilo. Za odlično rešitev so se izkazale vreče za smeti, kamor sva nametali opremo in jo postavili pred šotor. No, nekaj prostora sva s tem le pridobili, nog pa vseeno nisva mogli stegniti. Naslednji dan ni bilo o dežju ne duha ne sluha, midve pa sva si ogledali lepo, a zelo turistično urejeno mesto Arco, kjer so ulice nabite z raznovrstnimi športnimi trgovinami. Ponudba je izjemna, cene pa malo manj, čeprav so se mi vseeno zdele nižje kot pri nas. V knjigarni sva se opremili z vodničkom za Dolomite Brenta, ki sva ga uporabljali pri plezanju v dolini Val d'Ambiez (Brenta Dolomites, vol.1, Val d'Ambiez, Francesco Cappellari & Elio Orlandi, 165 classic and modern rock routes, Idea Montagna Editoria e Alpinismo). Pri plačilu sicer zelo simpatičnega kempa sva ugotovili, da bosta najini denarnici domov prišli še bolj shujšani od naju. Odločili sva se za selitev po dolini navzgor. Najprej sva poskusili s štopanjem, ki je bilo z nekega vidika kar precej uspešno. Čisto vsak avto je ustavil, a vsi so imeli takšne in drugačne izgovore, tako da sva na koncu do naselja Gaggiolo prispeli kar na nogah. Tam sva naleteli na izjemno simpatično, majhno plezališče (Boulder Massi di Gaggiolo), ki se nahaja pod mogočno steno Monte Brenta. Preostanek dneva sva frikali, zvečer pa sva se zavlekli kar pod previsen balvan, ki je ponujal odličen raven prostor za spanje. Naslednje jutro naju je iz spalnih vreč pregnal vztrajen dež, kateremu tudi previs ni bil več kos in ponovno so v akcijo stopili šotor in vreče za smeti. Nekako sva se prebili čez siv, deževen dan, ki je prinesel znatno ohladitev in čudovit jasen jesenski večer, ki nama je omogočal celo frikanje po hitro sušečih se platkah v plezališču. Plezališče toplo priporočam ljudem z majhnimi otroki, saj je pravzaprav namenjeno prav njim. Svedri so navrtani zeloooo na gosto, smeri pa so lahke in večinoma položne. Nadaljnje tri noči sva preživeli kar v plezališču, naslednja dva sončna dneva pa sva izkoristili za plezanje v uvodnem delu omenjenih smeri v Parete Zebrata. Po štirih nočeh spanja na istem mestu sva se že sami sebi zdeli močno sumljivi, saj sva po vodo ves čas hodili v bližnji bar, iz zraka pa so naju vsako jutro pri umivanju zob lahko kot na dlani opazovale leteče človeške veverice, ki so že navsezgodaj skakale iz znamenitega vrha Monte Brento. Poleg tega sva bili močno zdelani zaradi popolnoma drugačnega načina plezanja, kot sva ga navajeni, pa tudi od vseh logističnih problemov, ki sva jih ves čas reševali. Tako sva sredo izkoristili za selitev v kemp Daino v mestecu Pietramurata. Na poti do tja sva se do sitega najedli svežega grozdja, jabolk in fig, ki jih je v dolini ob tem času ogromno. V četrtek zjutraj sva se z avtobusom zapeljali do mesta Ponte Arche, kjer naju je klepetav Italijan, ki sicer s svojim kombijem prevaža kolesarje, zapeljal do izhodiščnega mesteca San Lorenzo in Banale. No, pravzaprav bi naju odpeljal še naprej, če ga ne bi Kaja odločno povlekla za rokav majice in mu s tem sporočila, da se nama zdi, da smo se že peljali mimo table s prečrtanim napisom ciljnega mesta. Poln opravičljivih besed je obrnil avto in naju odvrgel pred trgovino ter naju pospremil z besedami 'strong girls', ko je iz prtljažnika dvigoval najine ruzake. 'Strong girls' je nato postala najina mantra, ko sva z opremo za plezanje in hrano za tri dni grizli v klanec proti koči Agostini. Tako se je lepši del najinega potovanja šele začel.
Brenta Dolomiti so najzahodnejši del Dolomitov, dolina Val d'Ambiez pa najvzhodnejša dolina v njih. Ta del Dolomitov je znan po daljših dostopih in je posledično med plezalci redkeje obiskan. Izhodišče je že omenjeno mesto San Lorenzo in Banale, kjer so tudi trgovina in nekaj hotelov. Avto je možno pustiti na parkirišču pri gostilni Ristoro Dolomiti (če sem si prav zapomnila), od tam pa je potrebno nadaljevati peš. Do prve koče Cacciatore se je možno zapeljati celo s taksijem (10 evrov na osebo), sicer pa pot do koče opraviš v približno dveh urah in pol. Pot poteka najprej po ozki soteski po precej strmi cesti, nato po gozdni poti in na koncu po razgledni poti med pašniki in kravicami. Midve sva do koče potrebovali tri ure hoje, po poti pa sva se najedli malin ter se naužili razgledov, ki so bili vedno lepši. V koči me je sicer prijazna skrbnica razočarala z besedami, da še nikoli ni slišala za kislo mleko. Ko sem ji opisovala postopek izdelave, me je le začudeno gledala. Tako da boste vsi, ki si radi privoščite kislo mleko, tu ostali prikrajšani. Imajo pa seveda pivo ;) Od koče Cacciatore sva nadaljevali še dobro uro in pol do najine ciljne koče - Rifugio Agostini. Koča se nahaja v čudovitem ambientu. Leta 1957 se je eden od stolpov nad kočo podrl, balvani pa so počasi lezli v dolino. Največji med njimi se je ustavil ne več kot 50 metrov pred kočo in se preklal na pol. Nedaleč stran od koče stoji tudi prikupna kapelica. V nekaterih sektorjih v bližini koče in na omenjenem balvanu je možno tudi frikat. Oskrbnik koče je gorski vodnik, ki si vedno vzame čas za vsa vprašanja in ima zelo izčrpne podatke o večini smeri. Stene so tukaj kot na dlani in že dan pred načrtovano turo lahko naštudiraš dostop in smer. Koča je zelo dobro vzdrževana, oskrbniki so zelo prijazni, postelje so udobne, vsaka postelja ima svojo vtičnico, voda pa je čisto prava mrzla, okusna hribovska voda. Sicer piše, da ni pitna, a midve sva jo pridno konzumirali in sva bili prav tako živi in zdravi kot ostali. Pri izbiri smeri sva bili precej omejeni, saj je teden pred najinim prihodom na tem območju zapadel sneg. Zato so vse severne stene odpadle (zaradi zasneženega dostopa), odpadle so stene, kjer bi bilo potrebno sestopiti po snegu in stene, ki so bile zaradi talečega snega večino dneva mokre. Tudi naju je v krajši smer v Cima d 'Ambiez ujela voda. Name je le rahlo pršelo, ko pa je Kaja priplezala do mene, je bila popolnoma premočena. Ko sva kasneje pri sestopu gledali smer najinega vzpona, se je čez steno že valil pravi pravcati slap. Tako sva s Kajo obdelali le majhen delček teh biserov. Plezali sva precej plezane smeri, na splošno pa je možnosti ogromno in stene ponujajo tudi zahtevne alpinistične ture po smereh, ki so redkeje obiskane in manj opremljene. Presenečeni sva bili tudi nad številom plezalcev, predvsem za vikend so bila jutra pred kočo polna zvončklanja in zrenja v stene. Je bilo pa zato vzdušje v koči zelo prijetno in spoznali sva kopico čudovitih ljudi. Skupina starejših Bolzačanov naju je ob pogledu na najin klavrn kuhalnik oskrbovala s čokolado, oreščki, domačim vinom in štrudlom. Ob polni luni smo pred kočo zakurili ogenj, okoli njega pa je zadonel smeh in besede v kopici različnih jezikov. Čeprav se nismo vedno razumeli, smo se imeli prav fino. Zaradi vsega tega mi je ta konec Dolomitov prav posebej prirasel k srcu in toplo priporočam obisk tega zares posebnega delčka sveta. Možnosti niso samo plezalske, ogromno je tudi ferat in planinskih poti - za vsakega se kaj najde. V nedeljo je bil na žalost čas za slovo in po odplezani smeri je sledil še dolg sestop v dolino. Na parkirišču sva kot nalašč naleteli na najine prijatelje s koče, ki so naju nato zapeljali do mesta Molveno, kjer sva si privoščili še nočno kopanje in spanje na plaži pod milijoni zvezd. Naslednje jutro sva oropali trgovino v centru tega zelo prestižnega mesta in sončen dan zabili z lenobnim poležavanjem na plaži. Če to ni tapravi dopust! Še ena noč na plaži naju je ločila od vrnitve domov in seleče se žabe, ki so celo noč skakale čez naju, so poskrbele, da sva že ob petih zjutraj spakirali nahrbtnike in zapustili ta kraj. Cel torek sva se nato prevažali do Ljubljane, kjer sva utrujeni, a s čudovitimi spomini sklenili, da se takole spontano študentsko potovanje res izplača in da ga bova zagotovo še ponovili. 
28 avgust 2019, 11: 26

Kaj bi mi brez vode

3.45 je zazvonila budilka v jasno noč, ki je bila prav zares še vedno noč in ne jutro, na kar sta me opominjali trda tema in (hvalabogu) prazna cesta, ki vijuga od Kobarida do Bovca. Tokrat sem se zaradi zgodnje ure nad cesto namesto domačinov izživljala jaz in rahlo sekala ovinke na najbolj nepreglednih mestih. Nekje pri slapu Boka sem ob cesti pobrala Kajo (AO LJ Matica), ki je nase opozarjala z lučko, s katero je nekje nad pobočji Bovca pol ure prej strašila italijanskega soseda. Ker sva bili obe ravno v teh koncih, sva se odločili da na poti v Ljubljano narediva rahel obvoz in se namesto v prestolnico odpeljeva na italijansko stran potipat njihove stene. Z rahlimi težavami zaradi zarosevanja šipe sva le prispeli čez Predel in naprej do Rabeljskega jezera, kjer sva v meglicah, ki so ležale v dolini, nekaj časa neuspešno iskali stezo 625, ki naj bi naju pripeljala do koče Brunner. Dobro sem lahko povadila obračanje avta v megli in ovinkih, preden sva končno našli pot in parkirali najino mašinco. Ko sva začeli korakati po stezi, se je že dovolj zjasnilo, da sva videle pod noge, na žalost pa še nisva videli v kaj se podajava, ker so bili vrhovi še vedno oviti v gosto meglo. S počasnim jutranjim tempom sva po slabi uri hoje prispeli do koče Brunner, od koder so se nama odprli čudoviti pogledi na prebujajoče se vrhove, ki so jih sedaj že obsipavali prvi jutranji žarki. Tudi meglice so se večinoma razkadile- obetal se je lep, vroč dan. Pri koči sva v roke vzeli Miheličev vodniček in kmalu nama je bilo jasno, da je najin cilj, Visoka polica, ravno tisti vrh na desni, ki zgleda zelo oddaljen.

© 2020 Alpinistični odsek Železničar | Izdelava spletne strani dpoint.si