26 januar 2020, 22: 50

Smučanje v Nockbergu in okolici Izpostavljeno

Napisal

Dneve, ko na trenutke v Sloveniji že sumljivo prevečkrat zadiši po pomladi, smo Neža E., Tim P., Vesna I., Brett (Mr. Kenguru) in jaz preživeli v zimski pravljični deželi na pobočjih zaobljenih vrhov Nockberga in okolice. Seveda (večina)  na smučeh.

Nockberge je najvišje gorovje Krških Alp in se razgrinja po treh avstrijskih deželah – Koroški, Salzburški in Štajerski. Zimskemu času navkljub smo morali svoje cilje prilagoditi dokaj visokemu začetku snežne odeje, kar nam je odlično uspelo, saj smo se na pot vedno podali s smučmi na nogah že kar od avtomobila.

 Naša prva tura se je pričela v četrtek zgodaj zjutraj, ko nas je naš Timi aka 'ta glavni'  Taksist pobiral od vrat do vrat po naših domovih. Naši strahovi o preveliki količini prtljage so bili neupravičeni – prtljažnik se je izkazal za zelo prijaznega in nam je dovolil da smo ga zapolnili do zadnje luknje. No, pa še kaj bi spravili noter. Po prijetni in dolgi vožnji smo prispeli v dolino Bundschuh, kjer parkirali nedaleč stran od rudarskega muzeja. Naš cilj je bil Teuerlnock (2145m), ki naj bi bil za prvi dan 'čist u izi turca'. Naš 'u izi' se je spremenil v orientacijski problemček, ko smo sledili smučini ob potoku, ki je vodila skozi podrt, pretežno smrekov gozd. To da je bil podrt vemo zato, ker smo se na poti soočali z raznimi specialnimi turno-smučarskimi disciplinami, kot je npr. kdo se bo najbolj elegantno splazil pod smreko/se prekobalil čez smreko/skočil s hloda itd…Preizkušali smo tudi debelino in potrpežljivost ledu, ko smo v iskanju najboljše poti nekajkrat prečkali potok. Presneta gozdnata dolina se kar ni in ni končala, ura pa je vztrajno tekla naprej. Končno smo naleteli na gozdno cesto, ki nas je nato popeljala do koče Neue Bonner Hutte, kjer smo si privoščili martinčkanje na soncu in malico. Nekje v daljavi smo so ogledovali vrh, za katerega smo slutili, da je naš cilj. Sončni žarki so imeli že pridih popoldneva, ko smo se od koče najprej rahlo spustili navzdol skozi simpatičen zaselek lesenih koč, nato pa pričeli z vzpenjanjem skozi redek macesnov gozd. Dokaj položen teren nas je pripeljal do pomrznjenega grebena, po katerem smo se povzpeli na vrh. Vsepovsod naokoli so vrhovi žareli v poznih sončnih žarkih, mi pa smo za to 'čist u izi turco' porabili precej več časa kot smo mislili da ga bomo. Smuka je vse do gozda potekala po zmrznjeni podlagi, po kateri pa je bilo prijetno smučati. V gozdu je bil sneg mehek in uživaški, strmino pa je Vesna v tem delu označila kot idealno. Pri vzponu nazaj do koče smo uporabili še tehniko teka na turnih smučeh, nato pa smo smuči sneli in jih odnesli do koče. Pri koči smo se ločili, saj je Brett, ki je pešačil, porabil precej več časa. Spremljala ga je Vesna, ostali trije pa smo se po gozdni poti spustili do avta. Tukaj naj omenim da nismo prepričani o pravilnosti izbire spusta, saj smo morali z gozdne poti, ki se je nepričakovano končala sredi gozda, ponovno slediti preljubemu potoku in izvajati razne akrobacije. Šele po prvem križišču z novo gozdno potjo nas je le-ta pripeljala do avta, kamor smo prispeli skoraj že v mraku. Vsemu navkljub nam je bila tura vsem všeč, saj je bil za nami še en super dan v čudoviti naravi in super družbi.

Naslednji dan je bil naš cilj slavni Konigstuhl (2336m), do izhodišča pa smo imeli tokrat od našega apartmaja le dvajset minut vožnje. Izhodišče je koča Dr.-Josef-Mehrl Hutte. Pot se najprej zložno vzpenja po dolini, po kateri je urejena tudi tekaška proga, nato pa v zatrepu zavije proti desnim pobočjem. Nekje na poti naj bi naleteli tudi na jezero, vendar smo ga zaradi snega lahko le slutili. Pokrajina je zares prostrana in polna prijaznih zaobljenih kucljev, ki kar kličejo po obisku. Na kratkem odseku, ki se strmo vzpne na škrbino, smo imeli zaradi pomrznjenosti podlage nekaj težav, nato pa smo do vrha prispeli v prijetnem klepetu. Pogled na ostre domače hribe je bil zaradi zaobljenosti pokrajine, v kateri smo se gibali, prav dobrodošel. Z vrha smo se spustili po smeri pristopa do škrbine, od tam pa smo se Neža, Timi in jaz povzpeli še na vrh Seenock (2260m), medtem ko sta Vesna in Mr. Kenguru nadaljevala po smeri vzpona. Z vrha smo nato prečili bela pobočja daleč v levo. Sneg je bil večinoma trd in pomrznjen, nižje proti gozdu pa mehak in prijeten. Spust skozi redek gozd nas je pripeljal nazaj na tekaško stezo, po kateri smo nato v mešanici smuka in teka prispeli do izhodišča. Pivo in kava sta bila odličen zaključek ture tega dne!

Tretji dan našega pohajkovanja, ko so se stegenčka kljub vzornemu večernemu raztezanju že malo (ampak res malo) oglašala, smo se podali na Aignerhohe. Ko smo prispeli do izhodišča v zaselku Wald, smo bili šokirani zaradi ogromne količine parkiranega pleha. V prejšnjih dveh dneh smo se namreč navadili samote in smo tako pozabili, da to je pa le Avstrija, pa še sobota povrhu! Tokrat nebo ni bilo modro, je bilo pa zato veliko bolj toplo. Do planine Muhrealm nas je čakalo zložno vzpenjanje, od tam pa smo zavili v desna pobočja. Tukaj so bili okoliški vrhovi našpičeni in občutek, da smo v hribih je bil močnejši kot prejšnje dni. Nekje sredi sopihanja v klanec se je mimo nas elegantno odsmučal znan Robijev obraz. Kmalu za njim se je prikazala še Špela in razveselila sta nas z novico da je sneg višje na pobočju idealen za smuko. Pridružila sta se nam pri vzpenjanju na vrh, kjer smo srečali še nekaj nam znanih ljudi. No, očitno se je ta dan na tem vrhu sestala velika populacija Slovencev, tako da je bil vrh bolj slovenski kot avstrijski. Pobočje nam je postreglo z mehkim pršičem, kakršnega nihče od nas letos še ni izkusil. Stegna so pekla, kondicije še ni, smo pa neznansko uživali. Tolk', da smo se pod pobočjem Neža, Tim in jaz poslovili od ostale klape in ponovno zagrizli v klanec. Ko smo drugič dosegli vrh, je začelo snežiti in vtis zime je bil popoln. Tudi tokrat je bilo puhka prehitro konec. Nekje na pol poti navzdol smo dohiteli Vesno in Bretta, ki sta že pridno sestopala v dolino. Za opravljeno turo smo si privoščili pravo kulinarično razvajanje (trihodni meni) v našem prijetnem apartmaju, kar se je v poznih večernih urah odrazilo v pomanjkanju wc papirja…

Četrti in s tem zadnji dan pa smo si kot cilj izbrali Falkert (2308m), ki se je nekako nahajal na naši poti domov. Zjutraj smo v že utečeni rutini spakirali vso kramo, ki jo je bilo več kot na dan ko smo prispeli (jah, še premalo smo jedli), a se je očitno tudi Timijev avto čudežno razpotegnil. Izhodišče ture je v vasi St. Oswald. Turo pa bom opisala samo z besedami, ki povedo vse- kratka, sladka. Mr. Kenguru je bil bolj nasmejan kot ostale dni, saj ga je Vesna tokrat obula v dereze in ga s tem še bolj navdušila nad zimo. Pa tudi sonca ni manjkalo. Vožnja domov je minila hitro in ob dobri glasbi, zdaj pa se vsak pri sebi borimo s postdoputno depresijo, kot je naše občutke opisal Tim. Ja nič, čimprej bo treba nazaj!

Nazadnje urejano na 26 januar 2020, 22: 18
Prijavite se za komentiranje
© 2020 Alpinistični odsek Železničar | Izdelava spletne strani dpoint.si