V petek zvečer sva s Klaro v sopari drveli proti dolini Vrat. V resnici nisva nič drveli, ker sva vedeli kaj naju čaka, ko bova enkrat tam. Po poti sva zmolili en očenaš in Ga prosili, naj bivak IV ne bo prepoln Čehov, Slovakov, Poljakov,…Ko sva prispeli na parkirišče, je bilo le-to seveda polno avtomobilov s češkimi, slovaškim in poljskimi registracijami. Okej, bova spali na tleh. Ni panike. Kot se je izkazalo kasneje, ob treh zjutraj, sva pravzaprav našim slovanskim bratom povzročali hudo krivico. Skratka, s počasnim, težkim, a vztrajnim korakom sva ob pol enajstih prispeli do bivaka. Hotel z milijon zvezdic - bilo je popolnoma jasno in prav prijetno toplo. Na najino olajšanje so naju tam pozdravili le dva tujca in dva domača, tako da je bilo prostora za spanje več kot dovolj. Žal pa je manjkalo česa drugega. Recimo bontona, kako se obnašati v bivaku. Ko smo vsi že bolj ali manj sladko spali, sta nas ob treh zjutraj pokonci vrgla grmenje in hud potres, ki je grozil, da bo podrl cel bivak. No, v resnici je šlo za dva gornika srednjih let, ki sta se zatekla v bivak na zgodnje jutranjo malico in pri tem loputala z vrati, topotala s čevlji in se na glas hihitala kot dva pubertetnika. Tako smo vsi nedavno speči osebki izvedeli vse podrobnosti o vsebini nahrbtnika gospe. Če koga slučajno zanima, je imela s seboj tudi krtačo za lase in roza majčko. Na srečo sta se nas kmalu usmilila in odšla. Prekmalu je nato ob petih zvonila budilka in po zajtrku ob romantičnem sončnem vzhodu sva se s Klaro podali na dostop pod južni greben Škrlatice.

Dostop do smeri poteka po markirani poti na Škrlatico, kjer po približno uri umirjene hoje pridemo na travnat plato. Markirana pot zavije levo navzgor, proti melišču pod Škrlatico, midve pa sva zavili desno proti južni točki grebena. Splazili sva se skozi krajno zev in že sva bili pri vstopu v smer. Najprej sva se sprehodili po travnati gredini, nato pa sva se navezali in se zapodili v prvi očiten kamin, ki je ponujal kompaktno skalo. Skala je bila v spodnjem delu stene presenetljivo kompaktna in lepa, zato je bilo plezanje v pravi užitek. Višje kot sva šli, bolj se je skala spreminjala v krušljiv šoder. Najbolj zoprna je bila prečka, ki se začne, ko moraš iz stene prestopiti na drugo stran stolpička (prehod mogoče ni preveč očiten, je pa edina možnost), ker je bilo vse do žleba, kjer se spet začnemo vzpenjati navzgor, vse naloženo. Previdnost ni odveč predvsem na vršnem delu, ko iz stene prestopimo na greben in se začne igra s skalo »lepo me glej, pa bom zdržala«. V smeri sva sem in tja naleteli na kakšen klin, ki nama je potrdil, da sva na pravi poti. Tudi nekaj nabitih štantov sva našli. Sledili sva Miheličevemu opisu in skici, a sva kmalu ugotovili da se splača držati predvsem stavka, »iščemo logične prehode«. Nama se je zdelo, da je bilo teh logičnih prehodov veliko, je pa res, da so nekateri od teh pripeljali do točke, ko napredovanje ni bilo več logično. Tako nama je kljub plezanju v rikverc vedno uspelo najti pravi prehod. Mestoma se nama je smer zdela težja kot le neka slaba štirica, vsekakor pa ni ves čas le lahko poplezavanje. Vzela nama je več časa kot sva načrtovali – Škrlatica je upravičeno kraljica pa tudi hitrost ni najina vrlina. Veličastna stena, na trenutke mrzel veter in megla ter gluha tišina so nama dopovedovali da sva le obiskovalki, ki prav dolgo tam ne bi preživeli.

Z grebena sva dobesedno vpadli na markirano pot, od koder je še približno pol ure vzpona na vrh, ki pa sva ga zaradi pozne ure in dolgega sestopa pustili za drugič (dober izgovor, vem). Lačne, žejne, kakat, lulat - vse to sva zrihtali in začeli s sestopom ob jeklenicah. Plezanje navzdol po markirani poti se nama je kar naenkrat zdelo težje kot plezanje smeri.  Pri sestopu do bivaka sva srečali veliko ljudi, Škrlatica je imela kljub kopanju v megli ta dan očitno mnogo obiskovalcev. Čez snežišča je bila posledično speljana cela avtocesta, kar je najinim mlahavim nogam olajšalo sestop. Pri bivaku sva planili na malico, ki je pridno počakala na polici in sproti pobrali še smeti, ki ležale po tleh okoli bivaka. Otovorjeni in v ritmu upočasnjene Kekčeve pesmi sva pobrali šila in kopita in nadaljevali s sestopom. Pogled na večerno ožarjene vršace nad dolino Vrat je vsaj malo ublažil monotone korake, čreda gamsov pa je zapiskala v slovo. Lepo imamo tu pri nas, lepo…