V petek pred vikendom, ko naj bi Slovenijo zajel ur nebes in naj bi nebo izlilo svojo žalost na zemljo, smo se Klara, Tilen in jaz odpravili plezat v južno steno Planjave. Tilen je predlagal smer Joško naloško (V/III-IV, 350m) in jaz sem bila takoj za, Klara pa potem sploh ni imela več kaj dosti izbire. Tako smo ne ravno zelo zgodaj zjutraj korakali skozi Repov kot, prepričani, da nas čaka največ 4-5 ur plezarije. Oblaki na nebu so poskrbeli da nam ni bilo prevroče, hkrati pa so nas tudi čisto malo skrbeli. Oblak je pa le oblak. Kmalu po tem, ko se je pot izravnala in smo na levi zagledali našo steno, smo s poti zavili na opazno shojeno potko, ki je vodila med rušjem. Do pod stene smo prišli po lažjem poplezavanju po platkah in nato po dobro uhojeni stezici. Linija smeri se nam je zdela nekako logična, le skala je bila na pogled še malo mokra. Podala sem se v prvi cug in ugotovila, da je za trojko nenavadno pokončen, kvaliteta skale pa me ni niti malo navdušila. Šele na majhni polički 60m višje sem naletela na zarjavel klin in dovolj dobro pokico, da sem lahko uredila sidrišče. Šele takrat sem se zavedla da so tele moje akrobacije v "ta lažjih" cugih trajale kar precej dolgo in takoj mi je bilo jasno, da je pred nami še dolg dan. V naslednjem cugu smo naleteli celo na dva klina, tik pod previsom, ki je eden težjih mest v smeri. Predvsem skala je vprašljive kakovosti, kar psihi seveda ne da miru. Po previsu sem nadaljevala po navpični zajedi, po vrisu v vodničku Repov kot pa bi morala prečiti bolj v levo. Tudi zajeda nam je dala vetra, predvsem ker so možnosti varovanja le na frende. Po zajedi smo v majhni votlinici pod streho naleteli na klin, kar nam je vlilo poguma da smo na pravi poti in kjer sem tudi uredila sidrišče. Ko sta se mi pridružila še Klara in Tilen, je majhna votlinica postala še manjša, zato sem se zapodila v naslednji raztežaj, ki vodi v levo ven iz votline in preči po platah pod streho. Pleza se večinoma po ostri, nagrbančeni skali, ki pa se v luskah lomi s stene. Prečka se mi je zdela precej težka, najverjetneje tudi zato, ker so bile možnosti varovanja zelo slabe, klinov plezalcev pred nami pa tudi ni bilo. Sidrišče sem zabila na polici pod zajedo na skrajnem levem robu strehe. Na tem mestu sva s Tilnom ugotovila, da ne plezamo po liniji, ki je vrisana v že prej omenjenem vodničku. Tilen je našel še nek drug vris iste smeri, ki je bolj ustrezal liniji, ki smo jo plezali mi. Katera linija je prava - nevem. Smo bili pa na tej točki "ven iz hudega" in nas je čakal še lažji zgornji del smeri. Po krušljivi zajedi (kjer smo celo našli en klin) smo prispeli na travnato gredino, kjer je vodstvo naveze prevzel Tilen. Po vrisu se nam je zdelo da smo že bližje smeri Stolp kot pa Joška, zato smo malce prečili v levo in nato zavili navzgor v "trojko" ki je bila bolj konkretna štirica. Na naslednjem štantu, ki ga je Tilen zabil tako dobro, da sem, poražena v boju z njim, tam pustila en klin, smo se končno sprijaznili s tem, da ne vemo več točno kje plezamo. Tako sva se s Klaro predali Tilnovemu vodstvu, midve pa sva se seveda poglobili resnim debatam, dokler se nisva tako razgovorili, da sva se ustrašili morebitnega dežja. Vreme pa je kar držalo, kljub temu da je bila ura že precej pozna. Kmalu smo priplezali do velike votline, kjer smo ubrali nekako takole taktiko- "Tilen pejt pogledat mal gor pa na levo, če pa ne bo nič, pa prit nazaj pa boš šel tlele čist v desno pogledat". No in je šel, najprej v levo, potem pa nazaj in čisto v desno, kamor se je v prečko dobesedno sprehodil. S Klaro sva zadrževali dih in Tilnov olajšan "oo jes" nama je sporočil, da smo končno na robu stene. Še dva travnata cuga in po osmih urah smo izstopili iz stene. Megla in naša negotovost ter nepoznavanje lovskih prehodov sta nas vodila še uro hoje do markirane poti pod Planjavo, sestopili pa smo proti Kamniškemu sedlu. K avtu smo prispeli v temi in suhi. 

Smer nam je postregla s pravo alpinistično turo, ki nam je v vseh pogledih dala vetra in nas, zelence, ponovno postavila na realna tla. Tokrat smo se prav zagotovo dobro urili v zabijanju (in izbijanju) klinov in seveda v iskanju primernih mest zanje. Pa tudi naplezali smo se, saj spodnji raztežaji ponujajo konstantno težavnost in ne le kakšnega "bolder" detajla. Skala predvsem v spodnjem delu ni bila najboljša, se je pa z višino izboljševala. V celi smeri smo naleteli na 5 klinov, sidrišča niso opremljena. Je pa smer (vsaj mislimo da je bila smer) bogatejša za en klin. Bi pa samo še omenila, da smeri ne priporočam po dežju, ker se težji raztežaji nahajajo pod streho, s katere očitno ves čas kaplja in je zato dober del smeri lahko precej moker.