12 marec 2022, 14: 21

Kramarjeva smer/grapa v Storžiču Izpostavljeno

Napisal

Kratek opis: Z Dinotom sva se v petek vzpela na Storžič preko Kramarjeve grape. V celotni smeri so trije skalni skoki, ki so skoraj popolnoma kopni. So pa zato dobro opremljeni s klini. Sicer je grapa lepo zalita s snegom, ki pa je vseh sort. Gaženje ni preveč naporno, še posebej če hodiš kot drugi ;) V smeri sva pustila 3 kline. Sestopila sva skozi Peto žrelo, kjer je snega še več kot dovolj. Celoten vzpon nama je vzel cca 7 ur, sestop pa slabi dve.

V petek zjutraj sva se z Dinčem, ki mu je uspelo, da me je zvabil iz sončnega Kopra, peljala pod Storžič v turoben spomladanski dan. Po zaledeneli cesti sva vztrajala proti Domu pod Storžičem, kolikor je šlo, nato pa sva jeklenega konjička osamljenega pustila ob cesti in se peš odpravila dalje. Prvi detajli so naju čakali že po cesti aka drsalnici do doma, ko sva prvič resno razmišljala o namestitvi derez. Snega je bilo bolj malo, po drevju so peli ptički in težko je bilo verjeti, da sva namenjena v Kramarjevo smer/grapo (600m, IV/I-II), v kateri sva, normalno, pričakovala zimske razmere. Vrh Storžiča in severna stena so bili oviti v meglo, nad katero je bilo slutiti sonce. Do vstopa v grapo je čas minil hitro. Nase sva navlekla vso opremo in medtem že pogledovala k prvemu skalnemu skoku. Dino se je odločil, da bo napadel desnega, a si je premislil in sva se nato prestavila pod levega. Dereze in cepini so škripali na kamenju in vame so leteli predvsem koščki zamrznjene trave in zemlje. Kljub temu je Dino mojstrsko opravil – več težav sem imela jaz, ki sem pravzaprav kaj takega v hribih počela prvič. Nekaj časa sem še vztrajala s cepini, nato pa sem snela rokavice in s skokom opravila na način, ki mi gre od nekdaj najbolje – z golimi rokami, ki se držijo skale. Na štantu sva se strinjala, da sva se kar dobro ogrela. Do naslednjega skoka sva se sprehodila po nakazanih stopinjah, ki pa jih je že skoraj popolnoma prekril sneg. Do vrha grape sva naletela na različne kakovosti snega – ponekod je bil trd, mehek, kložast, napihan, za vriskat,…malo mešano. Krajši postanek sva naredila pri fascinantnemu bivaku, ki naju je presenetil sredi stene. Ko se nama je mraz ponovno zagrizel v kosti, sva nadaljevala. Čakal naju je najtežji skalni skok. Poleg dveh klinov, ki sta že bila v steni, sva notri pustila še enega novega. Jaz sem sopihala in preklinjala, ko sem grabila po zamrznjeni travi in se pošteno spotila. Vsak v svojem ritmu sva sopihala dalje in naletela še na en skalni skok. Tega sva se že od začetka lotila z golimi rokami. Do vrha naju je nato čakal še en, solidno zalit skokec, v katerem sem končno občutila tiste besede, ki jih tolikokrat slišim: »K je tok dobr, da sam popikaš čez.« Kmalu po njem sva se pridružila veliki izhodni grapi, ki je skoraj do vrha popolnoma zalita, le tik pod izstopom sva spet malo kopala po pesku in skalovju. Na vrhu naju je končno pričakalo sonce, čeprav se je nato še večkrat sramežljivo potegnilo za oblak megle, ki se je podila čez vrh. Privoščila sva si malico in se nasmejana odpravila navzdol po vzhodnem grebenu. Nemalo zamišljena sva brezciljno sestopala in nato ugotovila, da nekaj ne štima. Smer ni bila prava…Tako sva šla nazaj na vrh in tam odkrila celo avtocesto stopinj, ki je vodila dol pod steno skozi Peto žrelo. Grapa je dobro zalita in brez težav sva bila v dobri uri nazaj pri Domu pod Storžičem. Dereze sva pustila na nogah vse do avta. V celem dnevu sva videla le dve živi človeški duši, ki sta pod steno za hip obrnili oči proti nama v smer, nato pa izginili v meglo neznano kam. Sklep ture je bil, da je zima zakon, ampak da se v teh koncih žal že poslavlja. 

Več iz te kategorije: « Kozla v Gamsovi grapi Za bogove... »

1 komentar

Prijavite se za komentiranje
© 2022 Alpinistični odsek Železničar | Izdelava spletne strani dpoint.si