09 avgust 2020, 15: 55

Nemška smer z izstopom Zimmer-Jahn Izpostavljeno

Napisal

Kot verjetno vsakega plezalca, je tudi mene široko obličje naše triglavske Stene pritegnilo vsakič, ko sem se potepala mimo in zrla tja gor, v navidez nedostopne kotičke. Pa sem si vedno rekla, da bo treba - po domače povedano - še nekaj žgancev pojesti, preden bom upala vstopiti v eno najmogočnejših sten v Alpah. Žgancev sicer nisem jedla, je pa v meni vseeno vzniknila ideja, da bi se družinsko podali v kakšno lažjo smer in v četrtek sem idejo predstavila sestri in očetu, ki sta bila takoj za - Dora si je namreč že dolgo želela hribovske plezalske izkušnje. Sama sem sicer predlagala Slovensko smer, ker sem vedela da jo je glava naše družine že večkrat plezal in bi jo lahko, po njegovo, spet in to "v polnoči pa v gatah, če čš". Ravno zaradi tega "večkrat plezal"  pa smo se raje namenili v Kratko nemško smer z izstopom Zimmer-Jahn (IV/II-III, 800m), da bi vsi lahko doživeli nekaj novega. Tako smo na sobotno jutro navsezgodaj prispeli v Vrata, kjer je že mrgolelo ljudi, kar smo zaradi lepega vremena (in avgusta) tudi pričakovali. Še pri avtomobilu smo gledali v vrh Triglava, ki se je kopal v prvih zlatih sončnih žarkih. Doro je zanimalo, če bomo imeli v Steni kaj sonca, pa smo se pošalili, da bo sonce le na vrhu, če ga ne bomo zamudili...no, šala ni bila prav nič kaj dosti daleč od resnice. V lahkotnem tempu smo opravili sorazmerno kratek dostop do Stene, se povarovali čez prvi skok, nato pa se peš sprehodili do vstopa v smer. Seveda bi bilo prelepo, če bi bili na vstopu prvi - pred nami sta se na vzpon pripravljali že dve navezi. Skrb je bila sicer odveč, ker sta jo obe navezi kaj kmalu pobrisali naprej in nas pustili daleč za sabo. Dogovor je bil, da plezam kot prva, dokler se ne naveličam in že vnaprej sem zagrozila, da bom tega dne zabijala kline, ker hočem vaditi. Želja se mi je več kot uresničila, saj sem, ponesreči ali pa nalašč, izpustila (spregledala) večino štantov in plezala, dokler je pač šlo. Smeri smo najprej sledili po stolpiču - večinoma se pleza po razu oziroma nekje okoli njega. Skala je mestoma precej krušljiva in naveza pred nami nam je s proženjem kamenja povzročala sive lase. Se pa v nekaterih odsekih najdejo tudi presenetljivo kompaktne plošče. Smer je dobro nabita, je pa res, da vsak verjetno "užge" malo po svoje. Tik pod Nemškim turncom si lahko plezanje popestriš tako, da se namesto po levi po šodru, podaš v dva lepa kamina, ki ponujata vsaj nekaj uživaške plezarije. Po omenjenem turncu je sledil sprehod po grapi, kjer še vedno leno poležava sneg in kjer smo si lahko privoščili štajerca. Pred plazenjem po krajni zevi smo si privoščili še malico in wc, saj je bila ura zaradi mojega navdiha nad zabijanjem klinov in Dorine nevajenosti gibanja v steni, že precej pozna. Čakalo nas je še prečenje v desno, do markantnih črnih plat in do Nemške grape, od tam pa iskanje prehoda po policah v levo. Od malice naprej je vodstvo prevzel najstarejši član naše ekipe, ki nas je suvereno pripeljal do zadnjega dejansko plezalskega cuga, ocenjenega s štirico, ki se je meni osebno zdel malenkost težji od podane ocene, se ga pa da (preverjeno) vseeno preplezati v čevljih. Od tam naprej smo prečili preveč levo in se morali nato po polici višje spustiti nazaj dol ter tako ob šestih končno prispeli do izstopa. Zavedel nas je velik možic na koncu gredine, ki pa je najverjetneje namenjen plezalcem, ki prihajajo iz druge strani. Še slabih 100m vzpona nas je ločilo do vrha stene, kjer so nas oblili večerni sončni žarki. Noge smo le še bolj vlačili za sabo, ko smo iskali prehod do planinske poti, ki se spušča čez prag. Z zavistjo smo opazovali ljudi, ki so se gnetli pred Staničevo kočo in se pripravljali na nočni počitek saj nas je čakal še triurni sestop v dolino. Smo bili pa nagrajeni z veličastnih pogledom na okoliške vrhove, ki so se kopali v poslednjih žarkih in se tiho poslavljali od dneva. Prav ta prizor nas je navdal z notranjim mirom in tako je bil sestop v soju čelnih svetilk veliko lažji. Do avta smo prispeli ob pol polnoči, Dora je bila le še bled duhec, ki je avtomatsko korakal za nama, midva pa tudi nisva bila daleč od tega. Pri avtu je oznanila, da je bilo sicer fino, ampak da v hribih pa da ne bo več plezala! Kdo bi ji zameril, tale prva izkušnja res ni bila od muh. Ampak Stena, k tebi in tvojim neskončnim travnatim gredinam se pa še vrnemo! 

Nazadnje urejano na 10 avgust 2020, 09: 04

1 komentar

Prijavite se za komentiranje
© 2020 Alpinistični odsek Železničar | Izdelava spletne strani dpoint.si