Teden pred Velikim Šmarnom je bil poln presenečenj. Prvo se je zgodilo v službi, ko mi je šef predlagal, da imam lahko v ponedeljek dopust. Drugo presenečenje pa je sledilo prvemu, ko mi je Bošt poslal vabilo za plezanje. Predlagal je Novo vzhodno v severni steni Triglava, kar se je v ponedeljek tudi zgodilo.

Jaz pa sem še naprej planiral. Lansko leto mi je namreč v oko padla smer, o kateri se je kasneje veliko govorilo. Vzela je namreč življenje mladega plezalca. Vendar sem si že pred tem zaželel, da bi bila to smer za mojo izpitno turo za SP. Smer z imenom Milijarda se nahaja v severni steni Rjavine. In sledilo je novo presenečenje. Na mojo pobudo, si je Bošt zagotovil še prost torek.

Tako sva v torek, v sončnem jutru, malo pred 7. uro, krenila iz Staničeve koče proti dolini Kot. Po slabi uri hoje po stezi, sva se usmerila pod severno steno Rjavine. Sledilo je še cca ¾ ure sopihanja v klanec in prispela sva pod smer te mogočne in strme stene. Začetek je bil dokaj lahek, po dveh raztežajih pa se je zadeva postavila pokonci in v takem slogu ostala do vrha smeri. Smer je slabo opremljena. Tako sva nabila kar nekaj štantov, za vmesno varovanje pa so poskrbeli frendi in jebice. Približno na polovici smeri, na srečo oba na štantu, sva doživela pravi kamniti dež. Kar dobro je žvižgalo okrog ušes. Pa vendar sva po dobrih 5. urah srečno in brez večjih težav prispela do vrha smeri.

Kje sva pa zdaj? Daleč sva, daleč! Še eno uro poplezavanja po vzhodnem grebenu na vrh Rjavine. Pa še eno uro do Staničeve koče ter dobro uro in pol po melišču za Cmirom do avta v Vratih.

Noge močno pekoče, srce veselo, glava pa polna raznoraznih vtisov. Lepo je bilo. Nad izborom smeri, je bil navdušen tudi Bošt, ki se je za razliko od Nove vzhodne v Milijardi celo nekoliko naplezal.

Tako je izpitna tura za mano. Za naziv SP, pa bova z Boštom, v varnem okrilju ferajna, še malo predelala sidrišča.

Hvala Boštu za nepozabna doživetja.

Avtor prispevka: David Kozjek