Kaj se dogaja

Vreme in razpoložljivost stana na Krstenici sta malenkost okrnila načrte. Tako smo v četrtek čez dan pilili nohte v bohinjskih platkah, zvečer pa po temi prikolovratili na Krstenico. Zvezd (razen nas: Meta, Neža, Borja, js) še ni bilo. Po čudovitem jutru se je petkov dan poznal. Z AI žegnom smo se zapodili v dobrih 100 m visoke smerke Jezerskega stoga: Levi steber in Pizzo za mamo (slednjo smo do vrha gore podaljšali z JV razom). Fletne štirice, ne pretežko, pa ne samo za zajebancijo. Ker dneva še ni bilo konec, smo osvojili še tri bližnje vrhove. Bednica Borja ni plezala, ampak preganjala divjad po okoliških grebenih. Zvečer je bilo zvezd veliko. V soboto je bril zahodnik in horizontalno…

Včeraj smo se Metek, Muzoljčk, Rambo in moja butara navijali v Znojilah. Metek je pokazal izvrstno formo tako v steni kot na modni pisti, zato je prejel brzojavko, da se kar najhitreje zglasi na pikniku, da še tam malo zaparadira :). In tako se je zgodilo.              Danes so me pa cepini vlekli za Savo, kjer smo s Tedijem in Borutom bodrili drug drugega pri spopadu z odurno skalo. Ni nam šlo. Ampak ko bomo boljši, bo šlo. Celo nam.   

Alpinistka se je v preteklih dnevih mudila v Belih vodah oz. njih ostenjih :). Razmere so bile polovične, prvi dan precej megle, vetra, mraza, mokrote, premrlih prstov in podobnih nevšečnosti. Ampak ker sreča prati hrabre, in mi smo jaku hrabri, da ne rečem pogumni, je naslednji dan sunce pokazalo svojo moč in Alpinistka je veselo poplezavala v kratkih rokavih. Skratka, lepo smo zabili praznike :).                      

Da ne bo kdo rekel da je tretja ekipa na Vogarju svirala k..., prilagam nekaj fotk: V glavnem, javili smo se da pomagamo popraviti streho na domu,kar nam je s slabo razpoložljivimi sredstvi celo uspelo. Streha je sicer potrebna temeljite prenove oz.zamenjave v bližnji prihodnosti, kar pa je menda že znano.   Svirači: Poli, Dejko, Kruh, Metek, Rambo, Jst.

Vzporedno s prvo tečajniško turo generacije 2013/2014 je potekala tudi prva skupna tura skupine "Alpinistka". Tema je bila orientacija. Če skrajšam in ne opisujem čudovite poti, vremena in morje novih spretnosti pri orientiranju po terenu, ki so jih prejeli udeleženci, lahko povem samo to... Na koncu so vsi udeleženci prikazali dobro poznavanje osnov za varno orientiranje po terenu in dobili medaljo. Nekaj utrinkov je ujel tudi moj GSM...

V soboto pred sprejemom smo se z novimi tečajniki odpravili na spoznavno skupno turo. Spoznali smo se, nahodili pa tudi, saj smo vztrajali vse dokler niso začeli razpadati čevlji, potem pa še malo (k sreči je bil pri roki tape). Odkar za vreme skrbi Robi, je na skupnih tura šajba, tako da smo v kočo prišli lepo posončeni.

Ker sem se "javil", da napišem poročilo o ledeniku, držim obljubo. Ker se to pač tako dela.   Vem, da je že davno tega in nikogar več ne zanima, kaj imam za povedat. Pa sem se končno otresel tega, kar sem mislil, da je pesniški navdih od pisanja magisterija in je v resnici totalni overload brez konca in kraja, mirnih, kaj šele celih noči ali koraka iz bajte.   Pa napišem o turi, kar je megleno nekje obviselo v spominu tam zadi.   Bila je trda črna noč. Klobuk nas je pripeljal do vznožja Grossglocknerja. Tam smo napakirali rucksacke prepolnih vsega. Še se spominjam vseh cepinov, derez, opreme, kuhalnikov, šotorov, spalk, hrane in zmečkanih ledvic. Vreme je bilo krasno za sončenje.…

Po nekajkratnem prestavljanju ture smo jo ta vikend končno spravili pod streho in tako opravili še zadnje dejanje šole. Vreme nam je bilo naklonjeno, počutje tudi, tako da smo včeraj vsi stopili na najvišji vrh Avstrije :). Veselje tečajnikov je bilo nepopisno, tuje tiskovne agencije poročajo, da se je pokanje petard in ognjemetov videlo, slišalo, vohalo po večjem predelu zapadne Evrope :).