Kaj se dogaja

V petek sva se s Kruhom po službi odpravila na Vršič od koder sva se v temi odpravila pod Severni raz v M.Mojstrovki. Vstopila sva mal čez osmo,prve metre sva plezala malo tresočih hlač nato so se prsti privadili hladne skale in plezarija je stekla v pravo uživancijo. V smeri je nekaj snega,vendar se mu da večinoma izogniti,večji problem je predstavljal pri sestopu po Hanzovi ker je bil pomrznjen in drseč.Izplezala sva v slabih dveh urah in pol in se ob polnoči že mastila s sendviči v avtu na poti proti domu.Da je bilo vse popolno je poskrbela še polna luna in jasna brezvetrna noč. Bilo je prou fajn ;)

V ponedeljek sva jo s Petro iz meglene Ljubljane mahnili proti Kamniškim. Slišati je bilo, da so Zeleniške v jesni čudovite. In res je! Bilo je fantastično. Ustavljali sva se povsod, Petra je slikala, jaz sem postavila možica in bila je romantika na polno. Na začetku sva naredili en abzajl, ostalo je šlo. Ustavljali in občudovali pa sva na vsaki špici dokler nisva ugotovili, da sva polovico špic spregledali in malo bolj pohiteli. Bilo je tako lepo da gate trga. Zeleniške, še se vidmo!

Ekola, akterji se predstavijo še v gibljivih slikah. Na hitro fliknjeno skupaj in speštano v primitivnem programju. Klik. 

Pretekli vikend smo se SlaTki, Dalenjc, Metek, Kruh in jaz preganjali po grebenu Kuffner. Ideja je kar nekaj časa zorela v moji butici, nato pa so se zvezde in atomi, ki jih cepijo v Cernu toliko poklopili, da smo zadevo uspeli izpeljati. Vreme je bilo kolikor toliko na naši strani, čas takisto in v četrtek pod noč smo zapregli na dolgo pot. Nekaj več je spisal že SlaTki, tu pa je še nekaj fotk. Imeli smo se pa precej fajn :).                        

Kje točno se začne ta zgodba ne vem niti sam. Ideja je zrasla na Polijevem zeljniku in kmalu po predstavitvi načrta zasvojila tudi ume ostale četverice. Po tehtnih debatah smo zakoličili dva datuma (tudi rezervnega) in uspelo nam je že v prvo. Tako smo se v četrtek proti večeru Poli, Metek, Dalenjc, Kruh in SlaTki podali na doooolgo pot v Courmayeur. Uspešno smo si jo krajšali z »Via Kuffner« glasbo, neumnimi izjavami v stilu »kaj si pa ti pametn?« in dremežem, izvzamši kapitana Dalenjca seveda. V poznih večernih, če želite lahko tudi zgodnjih jutranjih urah, smo se hitro zavlekli v tople spalke in prav udobno prespali na že preverjenem parkirišču v Courmayeurju. To noč smo vsi prav dobro…

V soboto je na Vogarju potekal suhi trening pred prihajajočo zimsko sezono. Udeleženci so tako za krepkejši ramenski obroč vihteli sekire, za močne noge poganjali polne karjole drv v breg ter za obsežne bicepse nosili polena in veje. V procesu pridobivanja novih mišičnih vlaken se je kot stranski produkt v drvarnici pojavilo približno 10 metrov drv :). O učinkovitosti treninga bodo spregovorili protagonisti, za tiste, ki smo manjkali pa so na ogled fotografije.      

Med potjo brislaci rapatajo, v Logarski se megle bašejo, Na Okrešlju pa kafeta pašejo, da se vremena zjasnejo.   Potem se megle razkadijo, se kladiva uglasijo, štriki se zafoclajo, Andreju živci se mehčajo.   Kvazi tečajc je vedno bolj ferbčen, kaj bo s tolko novitete, pa kakšen štant je to, pa ktera je ta gora, je preverjal moje kvalitete.   Po štirih urah naju vrh dohiti, pa sendvič, stisk roke, pol brž v dolino se mudi, da se nazaj ne zamegli.   V dolini pa zasluženo pivce, je spočilo moje živce. Slik pa tokrat ni, ker na frej smo zlezli vsi.

V pondelk sva šla s Cvetkotom po nasvetu izkušenejših plezat smer Stoletje v Nad Šitom Glavi. Izkazal se je, da smer ni čist zasvedrana, je pa kr dost klinov not. Orientacijsko naju je sicer mal zmedlo, ker je prva polovica skice narisana drugje, kot dejansko poteka smer in kjer so svedri in klini. No, nekje na polovici se stvari uskladijo. Tam je Cvetko potegnu VI-/V prečnico, pol sva mela pa še dva cuga lažjega, a krušljivega sveta do vrha. Na vrh sva ugotovila, da sva za 180 m vzpona rabla 6 ur. Kljub temu ni blo cajta, da bi kakšno sliko plezanja vmes posnela. Pol je pa sledila še dirka v Ljubljano, ker ob 20:00 študentski boni nehajo delat.