V nedeljo sva šla s Slatkim plezat smeri v Raduhi. Plan je bil plezat, dokler se vreme ne začne slabšat. Vreme se ni začelo slabšat, zato sva splezala 2 smeri, in sicer Smer čez plošče in Smer ZZ. Lahko bi še tretjo, ampak jaz pravim, da ni dobro preveč naenkrat.V obeh je bilo kr neki svedrov, kar pa je škoda, ker smer ponuja veliko možnosti varovanja in lepo skalo. Od Slatkega je bolj malo slik, ampak je tudi plezal. Bilo je fajn. Mislim, da bi bilo to to zaenkrat.

Še opis Virensove smeri iz drugega zornega kota. Kot je omenil že Cvetko, sva s Sedlarko, v soboto, za Ciganko in Cvetkotom, plezali Virensovo smer v Koglu. Moram reči, da mi je smer zelo lepa, samo eden cug pa se mi je zdel kar zelo krušljiv. Se je videlo, da smo šli s Ciganko, ker je bilo vreme res lepo, sijalo je sonce, vendar ne žgalo, temperature so bile - bi rekla ravno pravšnje za plezanje v kratko-dolgih (punca, odloči se že) rokavih, da te ni zeblo na štantih, niti ti ni bilo vroče med plezanjem. Kaj takega bi si želeli še kdaj, vendar se je že videlo, da v nedeljo Ciganka ni plezala. Tukaj so še najine oz. bolj moje fotke (saj hočem tudi jaz naredit kdaj kako fotko od soplezalcev, ampak včasih pa kar pozabim). Bilo je fajn.

Malo čudn je občutek, ko se zbudiš in je uzuni še trda tema, no vsaj za ta letni čas, ki ga pa očitno nič ne briga, da je na dolžnosti še do 23.9. (No, ampak bivakiral pa naumo). Še bol čudn občutek je potem ko se v avtu z redarko, sedlarko in ciganko peleš čez mesto in ti naproti hodijo čist trdi srednješolci iskaje smisla in doma, saj se za njih šele petek končuje. Pa nato še tisti kolesarji in slalom v ravnini, k maš večjo možnost, da ga zgrešiš, če ga naravnost nacilaš.

Skratka, makadam do pod Kogla je bog se usmil, k maš postlano z rafalom metrskih lukn in to v levi kolesnici z 90 stopinjskim zamikom glede na desno da ti kolesa izmenično not meče in ti glava skače z rame na ramo kot pinkponk žogca, če povzamem sedlarći. Potem pot do vrha je strma kot vedno, vendar izjemno razgledna, sam kaj če ti kao "profi" fotoaparat Petre meglic iz kotlin ne zna posnet. Brez skrbi, vedno tam kjer je nuja, kjer se krivica godi, telefon moj nesebično vskoči. Zato ne bo nihče prikrajšan za fotodokumentacijo in diha jemajočega razgleda igre jutranjih žarkov z betežno meglo.

Torej se zresnimo in smuknemo v smer, Virensovo. Pred nas spustimo še dva nadebudna Spidigonzalesa, ki po Virensu načrtujeta še naskok na Skuto. Meglena Skuta tudi fotodokumentirana. Smer je lahka, a smo jo po navadi plezali nadpovprečno dolgo. Enoglasno smo jo ocenilili kot lepo, je zaključila Petra. In če bi Mihelič znal skice risat, bi ji po mojih taktičnih izračunih tudi pripadal previs. Vendar je bila čast na koncu moja v razkoraku čezenj. Nataša je za slovo pustila še Evin komplet v globoki razpoki. In če pohitite je lahko še vaš.

Namesto abseila smo šli po potki potki naokoli, da smo počekirali klopco z najbolj mega razgledom Slovenije in se podričali do avta zgledno sredi belega dne. Prvič zame. Moram priznati. Glavno pa je, da vsi prispevamo čimveč člankov, da Metin potone čimbolj na dno. Tako.

Danes sva se s kandidatom Jakcem iz AK Vertikala končno uskladila in opravila izpitno turo. Jakc je kasiral Igličevo smer v Mali Rinki. Zaradi slabše napovedi, sva iz Ljubljane krenila ob 4-ih zjutraj, ob pol šestih že korakala proti Okrešlju in ob 7:15 začela plezati. Odločitev je bila pametna, ker sva po 4 urah plezanja in pol na vrhu opazovala meglo kako divja sem pa tja :). Skratka, Jakc je suvereno popeljal "tečajnika" čez smer, vmes nabijal svoje štante, nameščal svoje varovanje, se trudil ne zaiti in priplezal do certifikata Gospodin Alpinista :). 

Včeraj sva z Dalenjcem zarana zakorakala proti Vrhu Labrje z namenom, da zlezeva eno smer. V desnem delu stene je tako nastala tri raztežaje dolga smer "Vstala Primorska", kjer težave ne prekoračijo klasične štirice :). Glede na temperaturo in temu primerno otrple prste sva potem raje zavila na Vršič in še tam potegnila eno linijo :). Skratka, izkoriščen dan :), pa še gamsje stečine sva naštudirala :D.