Včeraj sva z Dalenjcem splezala novo smer v Mali Mojstrovki oz. v travnatem kupu pod Z razom Male Mojstrovke. Na vrhu prvega raztežaja sva sicer našla dva klina s prusiki, naprej pa nobenih sledi več. Skala je fantastična, smer strma in dolga enih 180 m. Glede na to, koliko so se nama tresle hlače sva jo ocenila s V/III-IV. V smeri je ostal en klin in sicer na sidrišču konec drugega raztežaja, pod velikimi strehami. Skratka, kljub hladovini je bilo fajn plezat :). 

Tam nekje okrog prvega septembrskega vikenda se tradicionalno zadržujem na dnevu narodnih noš v Kamniku, kjer spijemo kakšno pivo in se potem zabijamo z gumijastimi avtomobilčki. Letos pa vse drugače. Zgodba se začne v petek popoldne, doživi svoj vrhunec v soboto ponoči in pusti šop lekcij.

Kot je zapisal že Primož, smo jo v petek popoldne mahnili v Logarsko (kar smo se menili že od Dolomitov), kjer smo najprej frikali, v soboto pa jo mahnili v hribe. Zaradi mojega koraka napol crknjenega gamsa, sva z Nežo pod steno prišli pozno. V smeri je bil hud naval, tako da sva se že na vstopu zelo načakali, ampak vseeno vstopili. Meglice so se razkadile in pogumno sva premagovali težave, s katerimi postreže smer. Npr. trenje za crknt že takoj v prvem cugu, kamin trojka (»real feel« pač ni trojka), čudovite plate, štirka v smeri, kamenjanje po smeri itd. Potem pa je prišel še en kamin, ki izstopi pod previsom. Pogumno sem šla v desno, kjer pa nisem našla več nobenega klina oz. kakšnega drugega namiga o poteku smeri. Ok. Pa je šlo kar nekaj časa za zabijanje klina. Potem spet najdem smer. Zaradi prevelikega trenja štantam in ko pride še Neža jo krenem naprej. Preveč v desno! Pa spet prečim in po odlomu komadnega stopa in manjšem uletu zopet najdem smer. Ampak mera je bila polna (in več), noč na prihodu in naprej ni šlo. Zavile sva se v astronavtsko folijo in okrog 20h klicali na 112.

Nekje pred tem uleti tudi Lukov sms, če grem v nedeljo v Staniča. Huh…

Ker imava veliko srečo, so imeli celjski GRS-jevci ravno delovno akcijo na Okrešlju in so takoj locirali najino lokacijo ter odšli po naju. Medtem pa na najinem štantu resen pogovor same s sabo in višjo silo. Potem pa se je z neba k nama spustil Peter, malo kasneje pa še Brane, ki je zaradi sile razmer postal Janko. Ob polnoči sem po Branetovi zaslugi, v bazi 1 že lahko prisostvovala pri prepevanju tegale, dobila Nejčev komentar, da imava dovolj opreme za v Matterhorn. Pa da jih prej obvestiva preden greva. Pa da je bolje ciknt nego fliknt. Potem sta prišla še Peter in Neža. JUHU! V bazi 2 sva izvedeli še za zmago naših v košarki potem pa smo jo ubrali čez turski žleb na Okrešelj, kamor smo prišli okrog pol3. Z Nežo sva tako nepovabljeni uleteli na žur, kjer smo pa itak ugotovili, da je vsega krivo to, ker ne jem savinjskega želodca (Marjeta me je razkrinkala takoj).

HVALA celotni ekipi GRS Celje, ker so in ker so nama dali hrano in pijačo in ležišče in nasmeh na obraz. In obljuba, da se vrneva na Okrešelj s pivom in spočiti za brisanje prahu, pospravljanje, prevoz šajtrge ipd.

Kesava se, šola je bila močna.

Foto materjal tokrat boren, ampak pomenljiv.

Vikend na Korošici z vsemi dodatki je uspel. Zjutraj vstaneva, vrževa vase šunko in odvečne stvari iz pekarne, nato odrineva proti Korošici s hitrostjo osivelega gamsa kot pravi Poli. To še ni bilo vse, sledil je kreg, skreg, kujanje in nato izljubljanje... Na kraj zločina prideva pozn zato se odločiva za Dedca in vsemi dodatki, ki jih je premogel-M_E_G_L_O. Zapodiva se v Šarino poč ampak se že na prvem štantu ob štriku spustiva na realna tla. Klinov ni bilo več (nekdo ali nekaj je potegnu fršlus) mi2 pa nekak nisva bila pri volji za tehniko pa tut feeling je reku: PEJTA NA PIR!!!.. in  sva šla...vmes sva naredila še par km do sosednje Moličke planine, ker je treba postlo na Korošici rezervirat vsaj 3 tedne prej...Na Kocbekovem zavetišču caruje res carski pastir kjer sva našla zavetišče za đabe...

V nedeljo prisopihava do Vežice...ta je sprva kazala tudi meglene znake bolezni, kmalu pa naju je le spustila v smer. V smeri je non stop odmevala pesem...ti, ti, ti, ti si moja rožica....in juhu bruhu nama je blodila po možganih celih 7 ur...zgoraj naju pričaka še sestop skozi labirint..beri=rušje...na Korošici pa nagrada...oskrbnica Mojca najprijaznejša oseba...sama smer je zakoon...meni osebno najlepša do sedaj...

Že v petek popoldan smo jo Cvetko s ključi bajtice, Meta z mamino pito, Neža z magnezijevim praškom in jaz za volanom žviznili v Logarsko dolino. Še isti dan smo se ogreli in spotili v plezališču z izvirnim in pomenljivim imenom – Logarska dolina.

V soboto se nam je navsezgodaj pridružila še Simona, malo manj zgodaj pa smo odsopihali pod Malo Rinko. Meta in Neža sta se kar načakali že na vstopu v Vzhodno smer, kar je, poleg pogostih projektilov, nekolikanj začinilo njun podvig (več informacij iz prve roke). S Simono in Cvetkom smo napadli Igličevo, ki je vredna svojega slovesa. Previs je resda kar zajeten in je, najbrž ne prvič, slišal nekaj psovk, zato pa je prečka, ki sem se je kar malo bal, prijetno presenetila in jo trenutno razglašam za najlepši do sedaj preplezan raztežaj. V opevani najlepši štirici je na račun prišel tudi Cvetko in jo suvereno in preudarno odplezal v vodstvu. Bravo! Plezali smo s pričakovano in načrtovano zmerno hitrostjo in izplezali tik pred sončnim zahodom, ki se ga je dalo slutiti za meglicami. Iz meglic so se sem ter tja kot privid prikazovali posamezni vrhovi. Romantiko in meglico smo zgostili še vsak s svojim čikom. Čudovito! Skozi Turski žleb smo že prižgali čelke, na Okrešlju spili pivo, doma pa še enega.

Nedeljo smo vzeli lahkotno in lenobno, vsebovala je tudi precej kavčanja. Okoli enih sva se s Cvetkom le odpravila v bližnjo Klemenčo peč in preplezala Sartija. Se nama je zdel kar naporen. Prav tam sta plezala tudi Zala in Miha. Očitno sta Meta in Neža naredili dobro reklamo. Za posladek celega vikenda je Simona spekla še palačinke z viki kremo in pečenimi bananami. Mljask!

Ker bo lepega vremena in dolgih dni počasi vse manj, smo se odločili, da bomo za zadnjo potrebno turo za pripravništvo Mateje in Tomota izkoristili kar lep torek. In izbira je bila prava. V Steni smo bili praktično sami, prehitela sta nas le dva solerja, drugi po letih že blizu sedemdesetim (!).
Gre za klasiko, skala od solidne do dobre, opremljenost zadovoljiva, možnih variat vse polno. Če je bila možnost, smo izbrali težjo in običajno tudi lepšo varianto. 
Na Zlatorogovih policah, na razcepu med Kratko in Dolgo Nemško, smo se odločili za prvo in po Zimmer-Jahnovem izstopu zlezli do roba. Mateja in Tomo sta lezla dobro in si zaslužita "upgrejd" v mlajšega pripravnika.
Triglav, Nemška smer z Zimmer-Jahnovim izstopom, IV-/II-III, 800m, 7,5 h