Včeraj smo se kot mnogi ajzenponarji v okolici Okrešlja mudili tudi Sedlarka, Miha (AO Rašica) in jaz. Zagnali smo se v Vzhodno smer v Mali Rinki in vse je potekalo odlično, dokler nismo bili priča nabiralništvu dolencev (nabral je tri kline). Takrat pa so se meni, kot vodečemu v navezi treh, pošteno zatresle hlače. Posledica tega je bila združitev oz. reorganizacija navez. Ciganka je do vrha popeljala mene in poskrbela, da v hlačah nisem narisal Afrike. Altruizma Dalenjca pa še ni bilo konec in je na vrh potegnil še Sedlarko in Mihata. Konec dober vse dobro. Dobra šola. Nasvidenje v naslednji vojni.

Včeraj smo Rambo, Dejko in jst plezali to smer, ki nam je letos pozimi polomila zobe :). No, v kopni skali je šlo lažje in pripajsali smo se do roba stene :). Je pa smer bogatejša za dva klina :). Jutro je bilo precej sveže, lahko bi se reklo tudi, da ni bilo neke posebne sparine. Čez dan pa smo le pospravili šale, kape, rokavice :). Sicer je pa v soboto kar mrgolelo od plezalcev v vseh lepih smereh nad Okrešljem. Skratka fajn je blo :). Zvečer smo pa ostanke energije uspešno pokurili pri Redarki :). 

Včeraj sva se s Ciganko zapodila v Grmadniško smer v Mali rinki. Smer je bila prvič preplezana letos, v njej je nekaj rdeče obarvanih klinov, sploh detajli so nabiti sva pa našla vsaj dva stara klina (stare generacije). Detajli so se mi zdeli dokaj težki, mogoče zaradi smeri same ali pa ker sem štiri tedne bolehal za nevem kakšno virozo. No v zgornjem detajlu me je pričakalo presenečenje, ker sem se počutil navitega in ne posebej pri močeh sem malo počil na zabitem profilcu, ki pa je iz meni neznanega razloga spustil, tako da sem potegnil zadrgo s tremi klini in enim frendom ter poletel z glavo navzdol proti Ciganki, ki pa me je rešila bridkega padca na polico. No po ponovnem poizkusu sem opazil da komolec ni glih kar bi moral bit zato sem žalostno predal zmago.

Nauk: ne zaupaj klinom v steni čeprav ne izgledajo rahitično, mogoče sem s tem ko sem jih nekaj populil ven celo rešil bridkega konca kakšnega siromaka in pa, če v štirih tednih izgubiš deset kil se mora nekje poznat, sploh kalibru človeka z mojimi kilogrami.

Glih slučajno so temu dogodku prisostvovali Željo s Sedlarko in Mihom, tako da smo se potem preformirali in je Ciganka popeljala Željota na vrh Vzhodne, jaz pa Sedlarko in Miha.

Je bilo pa vseen lepo, izkušnja....itd,itd ;) da ne omenjam piknika ki se je zavlekel pozno v noč :)

Včeraj sva se z Metkom lotila Direktne v Štajerski Rinki. Pred nama sta bili v smeri že dve navezi. Prva naveza je bila ob najinem vstopu že visoko, druga pa tik pred nama. S to drugo navezo smo v bistvu plezali skupaj. Na začetku je malo nohtalo, vendar sva se kmalu segrela. V spodnjem delu smeri (do glave) je res dobra skala in super plezarija. Sploh prečnica in raztežaj pred njo sta super. Cela smer je dobro nabita. Zaradi skal, ki so se valile z vrha, smo pred glavo izstopili iz stene in sestopili na Okrešelj. Tam sva počakala še na ostale Železničarje, ki so se potikali po okoliških stenah. Blo je fino.

Včeraj sva z Robijem plezala Južni raz v Skuti. Po napornem pristopu skozi Gamsov skret sva končno prišla do vstopa v steno in se lotila plezanja. Sama smer je zelo razgledna, ne preveč krušljiva in dokaj dobro opremljena s klini. Tudi z orinetacijo nisva imela težav. V tej smeri je za nama plezal še en mlajši par, katera pa sta se očitno zaplezala in so ju kasneje reševali s helikopterjem :-(. Sestopila sva proti bivaku pod Skuto in skozi Žmavčarje nazaj do izhodišča. Po dolgi in naporni turi sva bila utrujena, a zadovoljna z uspešno opravljeno turo :-)