V ponedeljek sva šla z Neli pogledat tole tako dobro opevano smer z imenom Poezija. Smer naju je v celoti navdušila, skala je fenomenalna! Poč v prvem cugu nudi res lepo plezanje. S smerjo sva zmogla brez težav, ki so se pa našle pri sestopu. Malo sva zabluzila a vseeno uspešno našla prehode do melišča, ki naju je pripeljal na pot pod steno. 
V nedeljo smo naredili turo v Karnijcih. Pot do izhodišča je kar dolga (200km). Nazaj pa isto samo vleče se pa dvakrat dlje:( Tura je bila pa lepa in predvsem razgledna. Štartali smo iz Forni Avoltrija, mimo izvira Piave, na prelaz Sesis (2311m) od tu pa spust do avta. Vmes so imeli na eni koči roštiljado in musko z DJ-jem. Spodnji del poti pa so uničili gozdarji in so lepo singlco spremenili v cesto in gradbišče(: Sicer pa smo naredili 27km in 1500 višincev. Spodaj je bilo precej toplo, proti vrhu pa je bila temperatura bolj znosna in še veterc je pridal svoj delež za ugodje. Tura je gor v glavnem vozna razen zadnji del ceste, ki je zelo strm in je vozen le za trmaste, zadnjih 150 višincev pa smo nosili. Spust pa je takoj s prelaza kar zahteven (jaz sem šel peš), potem pa je vozen. Spodnja polovica je po planinski cesti in je bila vožnja precej hitra.
Po neuspelem nedeljskem poskusu (opis na forumu), nama Šite niso dale miru, zato sva se ob stabilni vremenski napovedi v soboto zopet vrnila na mesto zločina. Pričakovala sva dolgo, težavno in naporno turo in prav vse od tega tudi dobila, v izobilju… J Tokrat sta nama družbo na začetku delali še dve navezi, ki pa sta se po prvih raztežajih družbe na štantih, počasi oddaljile. Smer kaj hitro vate vrže petice. Primož je še v drugo obvladal zajedo, jaz sem kasiral meni strašno ljube gladke plošče in jih tudi kasneje dobival v izobilju. Do kotla je šlo gladko, a zaradi težavnosti, tudi počasi. Orientacija nama je tokrat šla odlično. Po nekaj lažjih raztežajih v kotlu, sva soglasno sprejela za dolžino plezarije eno izmed ključnih odločitev, in sicer, da se varujeva tudi v lažjem svetu. Naslednjih nekaj raztežajev po lahkem, a zagruščenem svetu je bilo neskončnih. Še pred kaminom naju je dobilo sonce in temeljito nažigalo po naju v vsej svoji moči vse do konca. Kamin je, kot bi se že vnaprej dogovorila, pripadel Primožu. Vanj se je pogumno zapodil z nahrbtnikom, se vmes nekajkrat pogovoril sam s seboj, z ruzakom in skalo ter po 50 metrih basanja, plazenja in tlačenja izmučen izplezal. Tudi mene je dodobra utrudil. V predzadnjem raztežaju je zagrmelo in zaskrbljeno sva izmenično pogledovala proti Italiji, od koder se je bližala nevihta ter proti zahajajočemu soncu nekje za Jalovcem. Na zadnjem štantu je sonce dokončno zašlo in pohitela sva proti izhodu, po grebenu, od tam pa tipaje navzdol proti poti, ob zadnjih vzdihljajih svetlobe. Ko jo je zmanjkalo, sva se odločila, da ne tvegava s ferato in čelkami, poiskala udobno mesto in zbivakirala. Nevihto je k sreči odneslo drugam. Po ne preveč hladni noči in naspana sva se zjutraj zbudila v neverjetno jutro in skoraj na poti, šla navkreber do škrbine, sestopila do krajne zevi, čez katero ni šlo drugače kot z abzajlom. Potem pa tečno navzdol po spranem melišču ob zadnjih požirkih pijače, čez gozd, na radler in jutranjo kavo ter ležerno - jaz s kolesom in vrvmi, Primož pa peš - do Planice. Tura napornega in mestoma težkega plezanja, dolgih dostopov in sestopov ter pravilnih odločitev – prejšnjič in tokrat.
Ker so že skoraj vsi Železničarji zlezli to smer, sem rekel: "Pa pejmo pogledat." Drago, Gita in jaz smo jo šli zlest v soboto popoldan, ko se je smer postavila v senco. Smer ni bog ve kaj ampak zaradi zadnjih dveh raztežajev se jo pa splača. Praktičen in nenaporen je tudi sestop. Lepo izkoriščeno sobotno popoldne in ravno prav napora, da sem naslednji dan zmogel še celodnevno kolesarjenje.
Slik pa ni.
Nekje za Dolomiti in tik pred Himalajo...
Na začetku plezalne sezone je bilo seveda telepatsko jasno, da gremo pogledat Canazzei. Neznanka je bil tisti teden prej ali potem - zaradi vse kolobocije s pakiranjem, nabiranjem potrebščin in cijazenjem v nebosegajoče pritikline je res treba it za vsaj dva tedna. Ponavljati se je seveda dolgčas in želje so bile pred računalnikom res slinaste: plezal bi lepe smeri s kratkimi dostopi, bivali v idiličnem kampu, imeli na razpolago razkošen špeceraj, hude ture na visoke hribe, temperature morajo biti seveda v mejah znosnega in sončnega, destinacija pa logičen podaljšek iz Dolomitov. No ja, na koncu je prevladala Špelina modra ugotovitev, da je res še v vsakem življenjepisu bradatih legend prebrala, da so šli pred Himalajo najprej na trening v Chamonix. To mora verjetno bit res posvečen in divji rezervat dostopen samo hardcore alpinistom...
Chamonix je po literaturnih in internetnih virih sodeč zelena dolinica, ki se v JZ-SV smeri stiska med masivom Mont Blanca in verigo Aiguilles Rouges. Skozi 17 km dolgo dolino se razprostira več naselij od katerih so največja Chamonix-Mont-Blanc (mondeni center), Chamonix-Le-Praz ter Argentiere. Nadmorska višina 1000 m obljublja poleti prav priljudne temperature, seveda v primeru lepega vremena, ki je v Chamonixu bolj sreča kot stalnica. Raziskovalci nepriljudnega sveta lahko na uradni strani doline Chamonix najdejo vremensko napoved z nadvse zavidljivo grafično podobo (Link), ki je za nas pred odhodom kazala bolj malo sončkov.
No in smo res šli, po treh natrpanih dnevih priprav in tudi dvomov. A to bo zdej uplezavanje za Dolomite? Miha je dan prej malo v paniki lobiral za ponovitev Korzike, v obupanem poskusu, da bi po 3 dneh v Sloveniji vsaj malo več kot 3 ure vožnje od Pariza... v megli in rahlem dežju smo se v striktni hitrosti med 50 in 70 km/h pripeljali skozi predor. Zasidrali smo se v preverjem in idiličnem kampu Mer de Glace (Chamonix-Le-Praz, Link). Svoja bivališča smo po balkansko uspeli zakoličiti po dveh parcelah, še avto je dobil svojo, potem pa se je za lahko noč lepo uscalo. Obetajoče.
Naslednje jutro smo se zbudili v šajbo. Sodeč po pretegovanju in mežikanju zaležanih sosedov smo očitno zadeli! Prve dva dni lepega vremena smo se šli 'granit' trening v pobočjih Les Cheserys. Prevladujejo več ali manj navrtane 100 m smeri s platami in počmi. Dostop kičast, skala popolna, fenomenalni razgledi na nasprotno stran. Okoli sebe imaš ves čas kozoroge, tudi med plezanjem. Samo abzajli so nam začeli malo presedat..
Na sončni tretji dan smo si izbrali vožnjo do La Flegere s podaljškom s sedežnico do kazalca (L'Index 2396 m). Tudi na južnih pobočjih je bilo v začetku julija še veliko snega, zato smo se omejili na Piramido Florie. Opremljene malo bolj pokončne smeri z rumenozelenimi lišaji. Ja prosim! Na koncu smo rešili še detajl skalne poličke, robne zevi in padajočega štrika. Pač sezonska vaja iz improvizacije..
Četrti dan se je zaprlo nebo, potoki so se zlivali na nas utrujene. Preverili smo vodne stolpce šotorov ter dan izkoristili po svoje: eni z ogledi Montversa v meglenem dnevu, drugi v črni noči, spet tretji z ogledi izložb in orožarn trgovin Chamonixa. Ja, da boste vedeli, v Chamonix ima vsaka znamka svojo trgovino! Cene so seveda rahlo višje (p.s.: razprodaje so menda v začetku avgusta).
Peti dan smo se zapeljali do konca doline, čez Col des Montets v dolino Valorcine. Po dviganju meglic se je spet obetal lep dan. Izbrali smo si daljšo smer v dolini Passet. Po neatraktivnem začetku z mrtvim martinčkom je šlo na lepše in vedno bolj na sončno. Presenečenje za konec je bila definitivno zadnja štirica. Za lep balkonček se je bilo treba malo potrudit.. Bili smo po urniku, a nas je čakal še tečen abzajl. Naša smer je sledila bolj položnemu razu, zato se je abzajl priključil bolj direktni sosednji smeri. Tam nekje v poševnem delu je Špelo zaneslo na mokro plato. V nesrečnem momentu je zanihala proti kotni grapi.
Naslednji dan se je izkazalo, da RICE ni dovolj, sledil je obisk bolnišnice, Špela je dobila gips in bergle. Lahko bi ji dali tudi medaljo za pogum in dobro voljo. Fanta sta popoldne izkoristila za priprave in informiranje za vzpon na Mont Blanc. V Maison de la Montagne smo izvedeli, da bosta morala biti 'very, very, very quick'. Dobili smo tudi zelo informativno brošuro (Link). Načrtovani in objavljeni prvi odhod gondole ob 6.30 so Francozi s preprostim letakom na blagajni predstavili na 7.10. Po ne tako kratki vožnji, ki med drugim vključuje tudi prestop na vmesni postaji, sta na pot Trois Monts lahko štartala šele ob pol 9h. Sestopala sta čez Gouter, v času odhoda zadnjega vlaka sta bila ravno nekje pri teti Rosi. S Špelo sva uporabile vse svoje navigacijske sposobnosti, da sva jih ob 23.00 našle v ''lepi dolinici, ob vodi, ki teče iz ledenika, nekje blizu krav''. Ja hudič, njun zemljevid se je končal nekje na zemljepisni dolžini Mont Blanca. Je bilo pa zato tako lepo.
Naslednje dni se je naša odisejada počasi zaključila. Malo smo se še regenerirali, izkoristili še en lep dan, se zvečer dokončno nagledali Druja ter se na bolj kisli torek čez Švico odpravili proti Dolomitom...
Vodnički (iz ferajnovske knjižnice):
Slike: Link
Blue je moja boja: Špela, Miha, Zala, Miha