V soboto zvečer smo jo z Gresom, SlaTkim in Redarko mahnili pod Okrešelj, kjer smo raztegnili armaflekse, zjutraj pa sva z Gresom šibala proti Mali Rinki v Igličevo, druga dvojica pa v Ojstrico v Ogrin-Omersa. Igličeva je bila, kot nama je bilo rečeno že prej, fantastična! Take plate da gate trga :) Gužve ni bilo prav nobene, medtem ko jih je bilo v Ojstrici menda tolko, da sta SlaTki in Redarka kar debate žgala. Blo je luštno!

Včeraj sva z Dalenjcem orala po Trenti in v SZ steni Plaskega Vogla potegnila novo smer - "Rota virus". Sicer spada v kategorijo "ni najlepša, je pa naša" ampak vseeno sva se naplezala, predvsem pa nahodila :). Za 450m stene sva nucala dolgih 7 ur in pol, saj stena ni ravno pregledna, tako da sva precej vijugala. Pa tudi prehode sva odkrivala sproti in ker desno ni šlo, sva se včasih vračala do zadnjega klina pa poskusila v levo :). Smer mestoma potipa petico, kjer je strmo je štirica, vmes pa trojke in dvojke. Skratka, je bilo kar fajn no :) Slike in ostala šara pa sledi...

V soboto sva se z Močnikom zapeljala na Vršič in splezala Spominsko smer Janeza Robiča. Miha mi je "prepustil", da začnem. Smer je lepa, s kompaktno skalo (so le drobtine krušljive skale in naloženega šodra). Je pa smer v večini neopremljena, cca 3/4 smer, opremljena je šele proti vrhu, zadnja 2 cuga. Za varovanje na frende so dobre možnosti, za kline malo manj, veliko je slepih pok. V 1. cugu sta v smeri 2 stara klin... zdaj je na štantu še en nov :)

Skice smeri ni, je pa opis dober...kot piše...slediš naravnim razčlembam... Se pa nisva imela možnost rokovati z možicem na polici (v opisu smeri naj bi bil možic), jo je verjetno popihal drugam...

Očitno zaradi malo slabše vremenske napovedi navez ni bilo...slišala sva le eno iz sosednje smeri...niti na Vršiču se ni gužvala množica pohodnikov... vreme pa je bilo ravno pravšnje, ne prevroče ne prehladno :)  

Kaj frikat, gremo nekaj vsaj malo daljšega, kjer bo bolj hladno. In je spet padla Begunjščica. Iz Ljubljane smo šli ob 16 h. S Petro sva šla v Kiklopa (V/V+, 140 m), Eva in Nataša pa v Spominčico (V, 150 m), vse navrtano. Matevž nas je oskrbel z orientacijskimi podatki, zato smo vstope našli brez težav. Jaz sem bil kar malo razočaran, saj je več šodranja kot plezanja. Tudi ocene so bistveno previsoke, petico si zasluži samo raznoliko zvenenje lusk in kamnitih blokov. Plezarija je bila lahkotna, dasiravno je potrebno biti previden. Petra je po sibirski ravninski pavzi še vedno v formi in namesto na velike stope raje stopa na trenje. Preseneti predvsem kiklopovo oko: ni težko, čisto lahkotno pa riti vseeno ne stiščiš skozi (no, ja, odvisno od njene velikosti).
Dostop in sestop ležerna, temo smo tokrat ujeli samo v tunelih, ona pa nas na cesti. Tudi za pivo je bilo dovolj časa. Družba super, smeha veliko. Fletno!

Obetali so se sončni poletni dnevi, zato bi bilo zelo žalostno, če se jih ne bi izkoristilo za plezanje. V četrtek, ob tretji uri, sva se s Septoleto odpravili na počitnice, z avtobusom v Kranjsko goro. Popoldne sva se metali v jezero Jasna, zvečer pa sva se zavlekli v gozd in tam prespali. V petek pa štop na Vršič, ki sva ga, kot vedno do zdaj, z lahkoto dobili (še so dobri ljudje po svetu). Plezali sva Smer po kaminih, v kateri je Septoleta uživala, jaz pa sem spoznala svojo šibko točko in jo hkrati tudi fino potrenirala. Nekomu sva najbrž polepšali kak plezalni dan, ker je v smeri ostal najin odtis (lep zlat komplet z rdečo gurtnico). Mogoče, pa ga je našel celo kdo od vas, kdo bi vedel. Če je tako, ga lahko zamenjamo za kakšen pir. Drugače pa sva tudi doma pozabili opis dostopa do smeri in za pomoč v stiski prosili ferajnovca Dejkota . Res je, da nisva ravno dobili, kar sva potrebovali, ampak se je fant potrudil in nama priskočil na pomoč, kar je glavno in hvale vredno. Pri jezeru je zvečer čakala izmučena in od šihta zdelana Sedlarči, da smo jo le komaj privlekli do jezera in ji pripravili spalko . Zjutraj naju je s Sedlarči Septoleta zapustila, midve pa sva se odpravili plezat severni raz Male Mojstrovke. Bilo je zares lepo. Sedlarči je poročala, da je za nama srečala prijatelje iz ferajna (Polija in Rambota), vendar sem v prispevku pod Kaj dogaja ugotovila, da je malo sfalila smer. Plan je bil sestop po Hanzovi poti, vendar sva se, kar naenkrat - nič hudega sluteč, znašli skoraj na vrhu Male Mojstrovke in sva morali potem še nazaj pod smer po moj nahrbtnik, ampak je tako treba še kaj delat za kondicijo. Ta dan se je popoldan, nekje iz hrvaške, javil SlaTki in zmenili smo se, da se dobimo v Kranju in gremo na Jezersko. Zvečer smo stežka zaspali, našteli smo veliko utrinkov - v številu videnih utrinkov je zanesljivo zmagal SlaTki, ampak je imel za to zmago tudi daleč najboljše pogoje. Želje se že uresničujejo :). V nedeljo smo splezali Jubilejno smer v Dolgem Hrbtu. Skala je super, le na vrhu malo bolj krušljivo. Moram tudi reči, da je šlo kar hitro, saj je SlaTki prevzel vodstvo. Okoli osmih zvečer smo bili pri avtu in smo se vsi strinjali, da je plezanje fajn, da je v gorah lepo in da je take dneve treba še ponavljati.