Danes sva z Dalenjcem plezala v J steni Lešarjeve peči in zlezla novo smer, katere ime se še medi :-). Visoka je približno 350 m, poteka v dobri skali, prehodi zanimivi :-). En detajl je V, ostalo pa manj in poseduje vse elementa, da postane klasika :-). V smeri sva pustila 3 kline, vse v zgornji polovici. Skica se še riše, vris se vrisuje, opis pa piše :-). Kaj naj še rečem kot to, da se nama je obema smejalo na robu stene: Že dolgo je odkar smo nekaj novega splezali :-). 

Z Dalenjcem sva zlezla Šlosarsko, v zahodnem delu Stene. V sredo po ferajnu sva se odpeljala v Vrata in šla spat v bivak pod luknjo. Zbudila sva se v malo megleno jutro in ob pol 9 vstopila v smer. Sama smer se je obema zdela težka, poleg tega pa je bila na kar nekaj mestih še mokra. Zame je bila to najtežja smer do zdaj. Poleg skice sva upoštevala še Polijev nasvet, da moraš v smeri kar drzno rinit v strehe in takrat se ti pokažejo prehodi. Ta nasvet je res dober :) V zgornjem delu smeri naju je zajela megla, kmalu pa je sledila še tema. Bila sva že v izstopnem delu smeri, vendar nisva videla ničesar in zato sva se odločila za bivak. Hudega mraza ni bilo, še najbolj sva pogrešala vodo, ki jo je večinoma že zmanjkalo. Zbudila sva se v jasno jutro in hitro našla prehode na vrh stene. Skratka, še dobr da sva bla midva ;) :)

Včeraj sva se s Sašotom a.k.a Žiletom a.k.a. Bubanim končno uskladila in se z višjimi nameni (beri: z namenom da Buban postane Starejši pripravnik) popoldan zapodila v Smer po zajedi V+/ IV-V, 250 m v Nad Šitom glavi.

Žile se je izkazal z lociranjem smeri, se pogumno in odločno podal vanjo, dobro iskal prehode, kvalitetno nameščal varovanje, hkrati pa je s kladivom preveril vsak klin, ki naj bi se srečal z najinimi vponkami (vsi pač niso bili dost dobri). Sidrišča so bila zgledno kot tudi hitro narejena, tako da je plezarija potekala precej tekoče. Kot "tečajnik" sem se zato počutil povsem varnega in se za kakšen raztežaj v vodstvu opogumil tudi sam. Za konec se je izkazal še s sendvičem za tovariša in pivom v na novo odkriti lokalni beznici.

Smer se sicer ponaša s kompaktno skalo in logičnimi prehodi. Plezala sva v tempu osivelega jelenčka kot bi rekel Poli, najinega ritma pa ni vznemiril niti solist ki se je mirno sprehodil mimo. Na vrhu smeri so naju pričakale ovce, stojnice s kebabom pa nisva zasledila. ;)

Ob tej priložnosti bi Žiletu javno čestital za naziv Starejšega pripravnika in ga pozval naj se pripravi na formalni del protokola, kjer mu bodo ferajnovske starešine ustrojile kožo in naziv globoko v zavest. Včasih so menda to počeli do nezavesti. =) Kdo ve kako bo letos.

V nedeljo popoldne, 1. septembra, sva se z Nežo (Borjino hčerjo :-))) odpeljali proti Logarski dolini in v Klemenči peči napadli dolgo športno plezalno smer Sarti.

Vstop v smer sva hitro našli in pogumno sem preplezala prvi cug. Neža pa še bolj pogumno drugega, kjer je po najinem mnenju konec smeri. Neža je postavila štant na drevo, kljub mojim zagotovilom, da se gotovo kje skrivata 2 svedrovca. No pa se pač ne. Med sestopanjem do abzaja se je konkretno ulilo in tako sva povadili mokri abzajl. Na poti do parkirišča sem našla še zapestnico, ki sem jo očitno izgubila spomladi. Res zanimivo, kaj vse se človeku pripeti (no postavljanja na glavo na srečo ni bilo, sva pa altruistično zmetali nekaj kamenja v dolino).

Na pivu v Lučah sva se vzajemno strinjali, da si smer prisluži naziv: ČUDOVITO!

Preko tisoc in tisoc razlicnih informativnih kanalov sem dobila informacijo, da bo v Etnedalu, ki spada v regijo Oppland (Norveska za telebane), regionalni plezalni kamp, ki ga organizira plezalni klub Valdres, precej aktivna pri vsem tem je bila Norveska plezalna zveza (Norges klatreforbund), gost pa Adam Ondra. Seveda sem morala poiskati razlog, da se kampa udelezim (ceprav ne-bi bilo nic cudnega ce pac uletim in parazitiram - ker pac to zadnje case delam :)). Po solidni ceni - v bistvu kar precej evropski, sem se udelezila nadaljevalnega tecaja sportnega plezanja in ker nas je bilo malo prevec in se nam instruktor ni mogel posvetiti, Norvezani pa so posteni ljudje, je bil na koncu tecaj zastonj. Kot bi Kuscar rekel: "administrativno plezanje" v tujem jeziku ki ga ne razumes povsem je komplicirana zadeva. Skratka v soboto smo imeli tecaj, potekalo je regionalno tekmovanje (vsi so dobili nagrade in ce bi to vedela bi se tekmovat sla), zvecer pa smo poslusali predavanje Adama o njegovi karieri in projektih, s katerimi se je ukvarjal na Norveskem. Sledilo je rostiljanje ob precej nizkih temperaturah, predvsem pa druzenje s prijetnimi ljudmi. V nedeljo smo plezali prosto po presernu. Granit je kul, pa ful je fajn kako boco Primusa prodat tu :D Naucila sem se pomembnega pregovora, da ni slabega vremena, so samo slaba oblacila.

Sicer pa kaka Francija, na Norvesko pridite pozimi! :D