Kje točno se začne ta zgodba ne vem niti sam. Ideja je zrasla na Polijevem zeljniku in kmalu po predstavitvi načrta zasvojila tudi ume ostale četverice. Po tehtnih debatah smo zakoličili dva datuma (tudi rezervnega) in uspelo nam je že v prvo. Tako smo se v četrtek proti večeru Poli, Metek, Dalenjc, Kruh in SlaTki podali na doooolgo pot v Courmayeur. Uspešno smo si jo krajšali z »Via Kuffner« glasbo, neumnimi izjavami v stilu »kaj si pa ti pametn?« in dremežem, izvzamši kapitana Dalenjca seveda.

V poznih večernih, če želite lahko tudi zgodnjih jutranjih urah, smo se hitro zavlekli v tople spalke in prav udobno prespali na že preverjenem parkirišču v Courmayeurju. To noč smo vsi prav dobro spali in se zbudili v jasno jutro v dolini, medtem ko so se vrhovi odeli v oblake, ki pa so se na momente le razmaknili in s tem dražili naše čute in burkali domišljijo.
   Do gondole, ki nas je pripeljala iz La Paluda na kočo Torino nas je ločilo še nekaj minut vožnje, jutranji zajtrk in končno pakiranje. S precej sreče sem zadnji trenutek (preden bi vstopili v gondolo) ugotovil, da sem doma pozabil celoten zgornji sloj oblačil. Takrat v tem nisem videl sreče, toda ugotovitev je prišla pravočasno, tako da so mi soplezalci po najboljših močeh posodili odvečne kose oblačil ter me rešili pred zmrzovanjem, da ne rečem še čim neprijetnejšim. Takrat sem si rekel: "Če so včasih lahko, z opremo in oblačili ki jih danes lahko vidimo le še v muzejih in filmih…bom pa tud js mal potrpel." Na koncu sploh nisem nič zmrzoval. Hvala prjatli. :)
  Gondola se mi je zdela ekspresno hitra in po dobrih 10 min vožnje smo že sopihali po famoznih 228 stopnicah, takšne strmine da so vgradili vmes »štoperje« v primeru izgube ravnotežja. Na vrhu smo meli dovolj časa za razglede, nato pa smo v dveh ledeniških navezah krenili proti bivaku Fourche na 3675 m.n.v. Dostop je minil dokaj hitro, za konec pa smo bili deležni še uživaškega plezanja po snežni flanki (150 višinskih metrov) naklonine med 60° in 70°, ki pa so jo prekinjali skalni odseki kompaktnega granita. Z zaključkom plezarije za ta dan pa smo že zagledali bivak na grebenu, kjer smo preživeli prijetno popoldne na soncu in toplo noč. Kljub odločitvi da gremo v stilu »light in fast«, brez spalk, nas čez noč prav nič ni zeblo.
   Čez noč so se grozeči oblaki nekam razkadili, tako da smo se zbudili v jasno noč. Iz bivaka smo se poslovili nekaj čez tretjo uro zjutraj in nadaljevali po našem grebenu v soju čelnih svetilk, zvezd in nepričakovano svetle lune. Plezali smo v dveh navezah. V prvi sta se preganjala Metek in Kruh, zadaj pa smo jima v trojni navezi sledili ostali trije. Varovali smo se v pol ducata raztežajev in bili v dobrih osmih urah na vrhu smeri. Smer nam je postregla z dobrimi snežnimi razmerami, kompaktnim, na trenutke tudi tankim ledom, izpostavljenimi prečnicami, navdušujočimi razgledi, kompaktnim granitom in prvovrstnimi možnostmi za varovanje.  Skratka smer nas je vse izjemno navdušila in zadovoljila naše plezalne apetite.
   Rahlo utrujeni, še bolj pa v želji da ujamemo zadnjo gondolo v dolino (ta se požene po hribu ob zgodnjih 16:35) se odpovemo pristopu na bližnji Mont Maudit, oddaljen slabo uro hoje. 

V ledeniških navezah se podamo na pot med ledeniškimi razpokami vseh možnih oblik in velikosti. Ob doživljanju fizičnih naporov in ob učinkih višine, sem bil hude boje s svojim telesom, veliko bolje pa je niso odnesli niti ostali, saj smo vsi v neki meri čutili posledice prekratke aklimatizacije. Kljuvanje v glavi, slabost, kruljenje v želodcu in začetna faza dehidracije so nas upočasnili ravno toliko, da smo gondolo zgrešili za pičlih 20 minut. Zadovoljni z opravljenim delom in hvaležni, da smo ubežali prihajajoči fronti smo kar popadali v kočo. Ob toplem čaju in prijetnem ambientu koče, te kar nismo želeli zamenjati z mrzlimi hodniki gondolske postaje, kakor smo načrtovali.
   Pred nočnim zmrzovanjem nas je s svojim šarmom rešil Metek, ki se je s prijetno mlado receptorko dogovoril za zmerno ceno prenočišč. Kaj ji je ob tem obljubil, si lahko samo mislite. Ob sproščanju razbolelih udov v mehkih, za razliko od slovenskih koč zelo čistih posteljah smo pozabili na lakoto, ki so jo čutili naši želodci in zaspali v sen pravičnega. Vsi smo se strinjali, da je to najboljši del ture.
   Zjutraj nas je že zgodaj prebudilo kruljenje v želodcih in hitro smo svoja razbolela telesa odvlekli na prvo gondolo v dolino, koder smo si kar na parkirišču privoščili najbolj zaželen zajtrk kar jih pomnimo. Makaroni s tuno in omako so nam narisali nasmeške na obrazih, sam pa bi jih takrat pojedel tudi s kitajskimi palčkami enega za drugim.
  Potešeni dogodivščin, polnih želodcev in prvovrstnih idej za prihodnje (avan)ture smo se odpeljali na dolgo pot proti rodni nam Sloveniji.

Še se vrnemo smo sklenili!

V soboto je na Vogarju potekal suhi trening pred prihajajočo zimsko sezono. Udeleženci so tako za krepkejši ramenski obroč vihteli sekire, za močne noge poganjali polne karjole drv v breg ter za obsežne bicepse nosili polena in veje. V procesu pridobivanja novih mišičnih vlaken se je kot stranski produkt v drvarnici pojavilo približno 10 metrov drv :). O učinkovitosti treninga bodo spregovorili protagonisti, za tiste, ki smo manjkali pa so na ogled fotografije.

V pondelk sva šla s Cvetkotom po nasvetu izkušenejših plezat smer Stoletje v Nad Šitom Glavi. Izkazal se je, da smer ni čist zasvedrana, je pa kr dost klinov not. Orientacijsko naju je sicer mal zmedlo, ker je prva polovica skice narisana drugje, kot dejansko poteka smer in kjer so svedri in klini. No, nekje na polovici se stvari uskladijo. Tam je Cvetko potegnu VI-/V prečnico, pol sva mela pa še dva cuga lažjega, a krušljivega sveta do vrha. Na vrh sva ugotovila, da sva za 180 m vzpona rabla 6 ur. Kljub temu ni blo cajta, da bi kakšno sliko plezanja vmes posnela. Pol je pa sledila še dirka v Ljubljano, ker ob 20:00 študentski boni nehajo delat.

Nekega lepega večera, kjer smo v okoliški beznici reševali svet in pili orošen vrček »ta žlahtnega«, pade iz Rambovih ust nekaj kar se sliši » K24«. Nimam pojma kaj bi to za en bav-bav ohka bil,zato se prepustim hlapom in na uhlje vlečem kaj si ima ta sila pametna« trojica« (Metek,SlaTki&Rambo) za povedat.

K24 na kratko pomeni da dotični osebek ali skupina le teh premaga cca. 80km razdaljo z približno 5000m višinske razlike v nič več kot 24 urah,(manj je dovoljeno) no lahko tudi več ampak potem se ne uvrstiš v ta elitni klubJ. To je na kratko, kogar zanima kaj več pa naj vpraša strica Googla.

Rambov virus nas je na brzino okužil (Metek pa se je raje odločil za Islandijo in svojo »prijateljico«), tako da smo si v roku 14 dni zrihtali vize za Koroško in jo že v petek (spočiti od službe) ob 21.00 mahnili v temno noč.

Kaj vse doživiš na taki poti ve vsak zase. Dejstvo je, da ti tega v resnici ni treba in to si tut večkrat med potjo kt mantra ponavlaš,poleg tega da si še kreten pa da je kreten un k te je nafukal za to, ipd…ipak pa je non stop lovljenje tempa, želja po prascu(za jest) in miškah(ne za jest),sanje o masaži, pa zelo bližnja nočna srečanja in trki z debli(to so drevesa),saferjev na vzponih in še več na spustih,okamenele noge,k te jebejo dol po ferati in še bi se kj našlo, resno vprašanje o smiselnosti takega početja oz a niso to na konc koncev sanje vsakega mazohista??? Še dobro, da nas je ves čas spremljal naš motivator »Mitja Kunc«.

Ampak konec dober,vse dobro pravjo…premagal smo 94km v 22urah in pol…zašli smo 3x s poti(cca 1h),ustavli se v kočah(cca 1h) tk da mamo še nek rezerve za drug let…aja vso kramo smo tovorli s seboj(za razliko od ene skupine k je mela miške in suport naštiman)

ZAHVALE: Robert Hočevar s.p-Garmin za njegov trud z vnašanjem koordinat in posojo navigacije, kljub kateri smo vsaj 3x preračunavali, TWIX,BOUNTY,Union,Laško ipd. d.o.o – našim zvestim sponzorjem,moji ženi ki me je čakala celo uro v toplem avtu, našemu motivatorju tule in vsem ki sem jih          pozabil…