Včeraj, v petek (16.8), sva se s SlaTkim spravla plezat v Grintovec, smer Čarovnik iz Oza. V celoti je smer lepa, kompaktna skala, ampak je smer bolj malo opremljena, je opremljena samo kjer so detajli..."zoprni" del je le mogoče vmesna gredina, kjer se kamni, k jih primeš, valijo iz zemlje ven (?)...SlaTki je seveda potegnil oba težja cuga :) Izstopni del smeri gre po smeri Tomažev steber (ocena cuga VI-), ki je pa zelo kompakten in kar "čaraš" s plezanjem, predvsem pod previsom :-)

Za več fotk pa je baterije zmanjkalo...

Po 1000 načrtih kdo, kdaj in kako gre, sva z Neli v sredo sama odrinila proti Krmi. Plan je bil da v četrtek zlezeva DKV v Velikem Draškem vrhu se premakneva v Vrata in v petek zlezeva še Bavarsko v Triglavu, ampak vse pa res nemore it po planu :).
V četrtek skoraj v koloni dostopiva do pl. Zg. Krma od kjer s težavo locirava vstop v smer (sliko smeri ki sva jo imela je slikana izpod stene). Še malo hoje čez grušč in že sva na vstopu. Vstopiva kot druga naveza. Skala mrzla vročine nobene tako da je prve tri cuge kar nohtalo :). Mestoma je bila skala precej mokra, drugače pa celotno smer odlična skala. Sestopiva mimo Vodnikovega doma čez bohinjska vratca, sestop je dolg a kar hitro mine.
Naslednje jutro je bilo še bolj mrzlo kot dan prej. Malo še pospiva in ob 6h kreneva proti Steni. Že od daleč je bilo videlo da sta dve navezi že na vstopu, upava da bo pri tem tudi ostalo in hodiva naprej. Ko prideva že skoraj pod steno se prikažeta še dve navezi na vstop. Nisva imela želje po gužvanju, rezervna skica je ostala v avtu tako, da sva se obrnila in krenila proti Vršiču. Na Vršiču gužva kot še nikoli, avti so res povsod, tako da parkirava kake 3 ovinke nižje proti Trenti. Prideva do vstopa v Kranjsko poč v kateri so že itak bile dve navezi a useeno vstopiva in po štirih urah izplezamo na vrh. Odlično izkoriščena dneva :).

Zaradi strahu pred mokrimi severnimi stenami in nohtanjem, sva s Petro prilagodila načrte in zarinila v Grintovce, v Zajedo Skute. Tam naj bi nama bilo v z soncem obsijani steni prijetno toplo. Na dostopu čez kokrško sedlo sva švicala ful, nadaljevanje je prav pohodniško in sva skoraj pozabila, da morava še plezati.

Skuta naju je pričakala zavita v skutasto oblačnost, poletne sparine ni bilo, v prvem raztežaju je celo nohtalo. A sva se ogrela in neznansko uživala v čvrsti skali prav povsod po smeri. Oba sva se strinjala, da v naših gorah še nisva plezala bolj trdne smeri. Orientacija ni težka, v zadnjem raztežaju se je izgubil le prijatelj, a je z Lukovo (AO Kranj) pomočjo našel nazaj na domači pas. Luka in Urša sta si s tem, seveda, zaslužila pivo. V maniri klasičnega alpinizma smo osvojili tudi vrh (ki je res blizu izstopa).

Vsi skupaj smo sestopili na pode in potem iskaje melišča ekspresno čez Žmavčarje do avta. Pivo smo pili v odličnem pubu Pod skalo v Kamniku, kjer vas pride če že ne postreč, pa vsaj pozdravit fletna krčmarica Meta (AOŽ).

Tam se nam je pridružil tudi SlaTki in odpeljal Petro novim podvigom naproti, medtem ko moje utrujeno mišičevje mukoma piše poročilce.

Dan je bil res prelep, kljub dolgim uram hoje (ali pa avno zaradi njih)!

Včeraj je Metek peljal Polono in mene v mogočno severno steno Velike Mojstrovke. Smer je v prvih treh raztežajih podrta do amena, pa potem še vmes vsake toliko. Glih dober cug pred nami je bila še ena naveza, ki je pridno čistila šoder iz smeri, uh, čelada je zakon. Višje pa vseeno smer nudi lepo plezarijo, tako da ni vse tako slabo, vseeno pa moraš vsak oprimek in stop trikrat preverit. V sosednji smeri pa smo opazovali kako so se matrali reveži Kruh, Redarka in Sedlarči ampak samo do naše 60 metrske prečnice v levo(čeprav s posranmi gatami, se je Viktor ni nič bal). Na koncu smeri pa smo se strinjali, da je smer vseeno kar lepa. Za zaključek pa samo še tole: uf,kakšen dostop!

Davnega petka, 2. avgusta, smo se namenili v Begunjščico osvojiti smer Janc-Mali. Ker je imel Primož v soboto planiran napad v Šitah, me je doletela ta čast, da častno splezam smer kot vodja naveze.

Častno sem se zapodila v prvi cug, zašvicala, ampak kljub trenju zvlekla štrik do štanta. Primož me je usmerjal po smeri, Neža pa se je izkazala kot odlična šerpa. Z začetkom tretjega cuga, nam je od veselja zaigralo srce, medtem ko je izhod iz zadnjega cuga postregel s plezanjem pod mrežo maksi pajka.

Za zaključek pa še pica in pivo. Tako. Lepo. Ob priliki spet.