Danes sva z Rambotom plezala tale šolski primer kaminskega plezanja in oba diplomirala z odliko :). No, vse ni šlo tako gladko ampak po številnih kobacanjih, razkorakih, skoraj izpahnjenih kolkih in izmikanjih kamnitim izstrelkom z vrha, sva le užila radosti ravnega sveta Hanzove steze :). Nekoliko slabše jo je v borbi s kamnitimi kamni odnesla vrv :(. Nekje po Severnem razu sta blodile tudi Redarka in Sedlarka, Žitnika sta se pa spopadala z Madono :). Več o teh prigodah pa boste izvedeli od akterjev samih :D. 

V soboto smo se v Bohinjske konce podali tudi Jure, Jani in jaz. S kolesi smo štartali iz parkirišča v Stari Fužini. Po asfaltni cesti nas je pot vodila do s pločevino zabasane ceste pri planini Blato. Nato po strmem kolovozu mimo planine Jezero do Dednega polja. Kolovoz je bil presenetljivo dobro vozen. Seveda ni manjkalo na mestih tudi porivanja koles. Ljudi smo srečali manj kot je kazalo parkirišče. Še manj jih je bilo na poti Dedno polje - planina v Lazu. Na tem delu je bilo vožnje bolj malo in prav tako tudi naprej do Krstenice kjer nas je pohladila tudi močnejša ploha. Od Krstenice pa nas je čakal lep in dolg spust v Voje.

Z Neli sva se tale vikend potikala po dolini Trente in plezala na Vršiču, v soboto sva imela namen zlezt Kranjsko poč a sva zaradi gužve v smeri zavila v Solze strahu.
Naslednji dan sva prišla zopet na Vršič zlezt smer Debelakove. Po precej sitnem zadnjem delu dostopa prispeva do vstopa v smer, pred nama je bila v smeri že ena naveza. Plezala sva zelo tekoce in ze po kakih 2-3 urah ujela zgornjo navezo, od tu naprej je šlo malce počasneje, ampak uživala sva v smeri in razgledih..:) Tako sva pozno popoldne izplezala na vrh in še pred poslabšanjem sestopila na Vršič. Skala je dobra, nekaj mest je precej zračnih, orientacijsko pa tudi nisva imela kakih težav. Smer je krasna!

Z Nežo, "Borjino hčerjo", in Simono smo v petek zbežali z ljubljanske vročine in v steni nad bohinjskim jezerom ob hudourniškem slapu Govic ujeli popoldansko senco. Večerne teme nismo lovili mi, ampak je ona ujela nas. Še dobro, da je Simona v smer vzela nahrbtnik in z njim čelko. Preostala nahrbtnika, in z njima ena čelka, sta ostala pod steno.

Smerca je dolga štiri raztežaje ali 185 metrov, za vzpon pa smo potrebovali približno tri ure. Detajl v najtežjem raztežaju je ocenjen s 5c. Smer je ena sama položna plata z nekaj zagruščenimi odstavki. Šalic ni, nekaj oprimkov je krušljivih, stopi so pa večinoma kar dobri. To je dokazala tudi Neža, ki kljub plezanju v teniskah nikoli ni resno spolzela po plati navzdol. Razgled s sidrišč je čudovit (vidi se tudi Mihčeva grapa, ki sva jo z Lukom plezala pozimi). Sestopili smo s spustom ob vrvi po sosednji smerci, ki ima manj ovinkov, a je za odtenek lažja.

Okoli pol enajstih smo v roke dobili zasluženo pivo, ob pol enih pa gole riti v soju lune namakali v jezeru. Noč je bila še dolga, jutro pa vroče, zato smo namesto načrtovanega frikanja riti, tokrat oblečene, zopet namakali v jezeru. Bohinj je zakon, pravim lokalpatriot Primož!

Včeraj smo Robi, Nataša in jaz lezli Vzhodno smer v Mali Rinki. Kljub rani uri, smo že po nekaj korakih hoje bili kuhani in pečeni od vročine :-D. Zato smo bili toliko bolj veseli, ko nas je pri vstopu v steno pričakala senca. Sama smer je delno opremljena s klini, sicer pa je zelo lepa in tudi skala dobra. Uživancija je bila tako zagotovljena. Za popestritev smo bili malo pod vrhom smeri deležni pošiljke kamenja, vendar smo jo, zahvaljujoč čeladam in nahrbtnikom, odnesli brez posledic. Sestopili smo po krušljivem Turskem žlebu direkt na pivo in tako zaključili dogodivščin poln dan. Fajn je blo. :-)