Kaj se dogaja

Vikend na Korošici z vsemi dodatki je uspel. Zjutraj vstaneva, vrževa vase šunko in odvečne stvari iz pekarne, nato odrineva proti Korošici s hitrostjo osivelega gamsa kot pravi Poli. To še ni bilo vse, sledil je kreg, skreg, kujanje in nato izljubljanje... Na kraj zločina prideva pozn zato se odločiva za Dedca in vsemi dodatki, ki jih je premogel-M_E_G_L_O. Zapodiva se v Šarino poč ampak se že na prvem štantu ob štriku spustiva na realna tla. Klinov ni bilo več (nekdo ali nekaj je potegnu fršlus) mi2 pa nekak nisva bila pri volji za tehniko pa tut feeling je reku: PEJTA NA PIR!!!.. in  sva šla...vmes sva naredila še par km do sosednje Moličke planine, ker je treba postlo na Korošici…

Že v petek popoldan smo jo Cvetko s ključi bajtice, Meta z mamino pito, Neža z magnezijevim praškom in jaz za volanom žviznili v Logarsko dolino. Še isti dan smo se ogreli in spotili v plezališču z izvirnim in pomenljivim imenom – Logarska dolina. V soboto se nam je navsezgodaj pridružila še Simona, malo manj zgodaj pa smo odsopihali pod Malo Rinko. Meta in Neža sta se kar načakali že na vstopu v Vzhodno smer, kar je, poleg pogostih projektilov, nekolikanj začinilo njun podvig (več informacij iz prve roke). S Simono in Cvetkom smo napadli Igličevo, ki je vredna svojega slovesa. Previs je resda kar zajeten in je, najbrž ne prvič, slišal nekaj psovk, zato pa je prečka, ki sem se je kar malo…

Ker bo lepega vremena in dolgih dni počasi vse manj, smo se odločili, da bomo za zadnjo potrebno turo za pripravništvo Mateje in Tomota izkoristili kar lep torek. In izbira je bila prava. V Steni smo bili praktično sami, prehitela sta nas le dva solerja, drugi po letih že blizu sedemdesetim (!). Gre za klasiko, skala od solidne do dobre, opremljenost zadovoljiva, možnih variat vse polno. Če je bila možnost, smo izbrali težjo in običajno tudi lepšo varianto.  Na Zlatorogovih policah, na razcepu med Kratko in Dolgo Nemško, smo se odločili za prvo in po Zimmer-Jahnovem izstopu zlezli do roba. Mateja in Tomo sta lezla dobro in si zaslužita "upgrejd" v mlajšega pripravnika. Triglav, Nemška smer…

Danes sva z Dalenjcem plezala v J steni Lešarjeve peči in zlezla novo smer, katere ime se še medi :-). Visoka je približno 350 m, poteka v dobri skali, prehodi zanimivi :-). En detajl je V, ostalo pa manj in poseduje vse elementa, da postane klasika :-). V smeri sva pustila 3 kline, vse v zgornji polovici. Skica se še riše, vris se vrisuje, opis pa piše :-). Kaj naj še rečem kot to, da se nama je obema smejalo na robu stene: Že dolgo je odkar smo nekaj novega splezali :-).           

Z Dalenjcem sva zlezla Šlosarsko, v zahodnem delu Stene. V sredo po ferajnu sva se odpeljala v Vrata in šla spat v bivak pod luknjo. Zbudila sva se v malo megleno jutro in ob pol 9 vstopila v smer. Sama smer se je obema zdela težka, poleg tega pa je bila na kar nekaj mestih še mokra. Zame je bila to najtežja smer do zdaj. Poleg skice sva upoštevala še Polijev nasvet, da moraš v smeri kar drzno rinit v strehe in takrat se ti pokažejo prehodi. Ta nasvet je res dober :) V zgornjem delu smeri naju je zajela megla, kmalu pa je sledila še tema. Bila sva že v izstopnem delu smeri, vendar nisva videla ničesar in zato sva se odločila za bivak. Hudega mraza ni bilo, še najbolj sva pogrešala vodo, ki…

Včeraj sva se s Sašotom a.k.a Žiletom a.k.a. Bubanim končno uskladila in se z višjimi nameni (beri: z namenom da Buban postane Starejši pripravnik) popoldan zapodila v Smer po zajedi V+/ IV-V, 250 m v Nad Šitom glavi. Žile se je izkazal z lociranjem smeri, se pogumno in odločno podal vanjo, dobro iskal prehode, kvalitetno nameščal varovanje, hkrati pa je s kladivom preveril vsak klin, ki naj bi se srečal z najinimi vponkami (vsi pač niso bili dost dobri). Sidrišča so bila zgledno kot tudi hitro narejena, tako da je plezarija potekala precej tekoče. Kot "tečajnik" sem se zato počutil povsem varnega in se za kakšen raztežaj v vodstvu opogumil tudi sam. Za konec se je izkazal še s sendvičem…

V nedeljo popoldne, 1. septembra, sva se z Nežo (Borjino hčerjo :-))) odpeljali proti Logarski dolini in v Klemenči peči napadli dolgo športno plezalno smer Sarti. Vstop v smer sva hitro našli in pogumno sem preplezala prvi cug. Neža pa še bolj pogumno drugega, kjer je po najinem mnenju konec smeri. Neža je postavila štant na drevo, kljub mojim zagotovilom, da se gotovo kje skrivata 2 svedrovca. No pa se pač ne. Med sestopanjem do abzaja se je konkretno ulilo in tako sva povadili mokri abzajl. Na poti do parkirišča sem našla še zapestnico, ki sem jo očitno izgubila spomladi. Res zanimivo, kaj vse se človeku pripeti (no postavljanja na glavo na srečo ni bilo, sva pa altruistično zmetali…

Preko tisoc in tisoc razlicnih informativnih kanalov sem dobila informacijo, da bo v Etnedalu, ki spada v regijo Oppland (Norveska za telebane), regionalni plezalni kamp, ki ga organizira plezalni klub Valdres, precej aktivna pri vsem tem je bila Norveska plezalna zveza (Norges klatreforbund), gost pa Adam Ondra. Seveda sem morala poiskati razlog, da se kampa udelezim (ceprav ne-bi bilo nic cudnega ce pac uletim in parazitiram - ker pac to zadnje case delam :)). Po solidni ceni - v bistvu kar precej evropski, sem se udelezila nadaljevalnega tecaja sportnega plezanja in ker nas je bilo malo prevec in se nam instruktor ni mogel posvetiti, Norvezani pa so posteni ljudje, je bil na koncu tecaj…