Kaj se dogaja

Včeraj sva z Dalenjcem orala po Trenti in v SZ steni Plaskega Vogla potegnila novo smer - "Rota virus". Sicer spada v kategorijo "ni najlepša, je pa naša" ampak vseeno sva se naplezala, predvsem pa nahodila :). Za 450m stene sva nucala dolgih 7 ur in pol, saj stena ni ravno pregledna, tako da sva precej vijugala. Pa tudi prehode sva odkrivala sproti in ker desno ni šlo, sva se včasih vračala do zadnjega klina pa poskusila v levo :). Smer mestoma potipa petico, kjer je strmo je štirica, vmes pa trojke in dvojke. Skratka, je bilo kar fajn no :) Slike in ostala šara pa sledi...               

V soboto sva se z Močnikom zapeljala na Vršič in splezala Spominsko smer Janeza Robiča. Miha mi je "prepustil", da začnem. Smer je lepa, s kompaktno skalo (so le drobtine krušljive skale in naloženega šodra). Je pa smer v večini neopremljena, cca 3/4 smer, opremljena je šele proti vrhu, zadnja 2 cuga. Za varovanje na frende so dobre možnosti, za kline malo manj, veliko je slepih pok. V 1. cugu sta v smeri 2 stara klin... zdaj je na štantu še en nov :) Skice smeri ni, je pa opis dober...kot piše...slediš naravnim razčlembam... Se pa nisva imela možnost rokovati z možicem na polici (v opisu smeri naj bi bil možic), jo je verjetno popihal drugam... Očitno zaradi malo slabše vremenske…

Kaj frikat, gremo nekaj vsaj malo daljšega, kjer bo bolj hladno. In je spet padla Begunjščica. Iz Ljubljane smo šli ob 16 h. S Petro sva šla v Kiklopa (V/V+, 140 m), Eva in Nataša pa v Spominčico (V, 150 m), vse navrtano. Matevž nas je oskrbel z orientacijskimi podatki, zato smo vstope našli brez težav. Jaz sem bil kar malo razočaran, saj je več šodranja kot plezanja. Tudi ocene so bistveno previsoke, petico si zasluži samo raznoliko zvenenje lusk in kamnitih blokov. Plezarija je bila lahkotna, dasiravno je potrebno biti previden. Petra je po sibirski ravninski pavzi še vedno v formi in namesto na velike stope raje stopa na trenje. Preseneti predvsem kiklopovo oko: ni težko, čisto lahkotno…

Obetali so se sončni poletni dnevi, zato bi bilo zelo žalostno, če se jih ne bi izkoristilo za plezanje. V četrtek, ob tretji uri, sva se s Septoleto odpravili na počitnice, z avtobusom v Kranjsko goro. Popoldne sva se metali v jezero Jasna, zvečer pa sva se zavlekli v gozd in tam prespali. V petek pa štop na Vršič, ki sva ga, kot vedno do zdaj, z lahkoto dobili (še so dobri ljudje po svetu). Plezali sva Smer po kaminih, v kateri je Septoleta uživala, jaz pa sem spoznala svojo šibko točko in jo hkrati tudi fino potrenirala. Nekomu sva najbrž polepšali kak plezalni dan, ker je v smeri ostal najin odtis (lep zlat komplet z rdečo gurtnico). Mogoče, pa ga je našel celo kdo od vas, kdo bi…

V ponedeljek sva šla z Neli pogledat tole tako dobro opevano smer z imenom Poezija. Smer naju je v celoti navdušila, skala je fenomenalna! Poč v prvem cugu nudi res lepo plezanje. S smerjo sva zmogla brez težav, ki so se pa našle pri sestopu. Malo sva zabluzila a vseeno uspešno našla prehode do melišča, ki naju je pripeljal na pot pod steno.

V nedeljo smo naredili turo v Karnijcih. Pot do izhodišča je kar dolga (200km). Nazaj pa isto samo vleče se pa dvakrat dlje:( Tura je bila pa lepa in predvsem razgledna. Štartali smo iz Forni Avoltrija, mimo izvira Piave, na prelaz Sesis (2311m) od tu pa spust do avta. Vmes so imeli na eni koči roštiljado in musko z DJ-jem. Spodnji del poti pa so uničili gozdarji in so lepo singlco spremenili v cesto in gradbišče(: Sicer pa smo naredili 27km in 1500 višincev. Spodaj je bilo precej toplo, proti vrhu pa je bila temperatura bolj znosna in še veterc je pridal svoj delež za ugodje. Tura je gor v glavnem vozna razen zadnji del ceste, ki je zelo strm in je vozen le za trmaste, zadnjih 150 višincev…

Po neuspelem nedeljskem poskusu (opis na forumu), nama Šite niso dale miru, zato sva se ob stabilni vremenski napovedi v soboto zopet vrnila na mesto zločina. Pričakovala sva dolgo, težavno in naporno turo in prav vse od tega tudi dobila, v izobilju… J Tokrat sta nama družbo na začetku delali še dve navezi, ki pa sta se po prvih raztežajih družbe na štantih, počasi oddaljile. Smer kaj hitro vate vrže petice. Primož je še v drugo obvladal zajedo, jaz sem kasiral meni strašno ljube gladke plošče in jih tudi kasneje dobival v izobilju. Do kotla je šlo gladko, a zaradi težavnosti, tudi počasi. Orientacija nama je tokrat šla odlično. Po nekaj lažjih raztežajih v kotlu, sva soglasno sprejela za…

Ker so že skoraj vsi Železničarji zlezli to smer, sem rekel: "Pa pejmo pogledat." Drago, Gita in jaz smo jo šli zlest v soboto popoldan, ko se je smer postavila v senco. Smer ni bog ve kaj ampak zaradi zadnjih dveh raztežajev se jo pa splača. Praktičen in nenaporen je tudi sestop. Lepo izkoriščeno sobotno popoldne in ravno prav napora, da sem naslednji dan zmogel še celodnevno kolesarjenje. Slik pa ni.