Kaj se dogaja

Na dan državnosti sva se z Lukatom zapodila v severno steno Nad Šitom glave. Sprva sva hotela plezat Smer po zajedi, pa sva po kratkem pregledu stene (smer fajhtna in težka) spremenila namero in se odpravila v Albinco (soseda od Košir-Brelih). Prvi cug sem potegnil jaz, nato pa sem to čast prepustil bolj izkušenemu in užival v toprope-anju. Smer je lepa, skala pa na mestih super, na drugih pa tako podrto in naloženo, da ne veš kam bi stopil in za kaj bi prijel. Vlage je bilo povsod še dovolj, zgodnja ura pa je dobro pomrzla tudi prste. Vseeno je bil dan odlično izkoriščen, vreme je odlično služilo in smer je prava uživancija. Na vrhu sva še "omastila brkove" z leskovačkimi specialitetami,…

Ker je bil danes prost dan in ker se ne spodobi, da ga ne bi izkoristili, sva se z Metkom zmenila, da ponovno obiščeva Planjavo - vreme pa tud naj bi bilo ;-). Tokrat je Metek naštudiral smer Svetelove na zahodni strani Planjave. Smer ni dolga,  je pa skala kompaktna - skratka šalce držijo :-), zgornji raztežaji pa tudi poskrbijo za zračnost a.k.a. odprto plezanje :-). Hja, glede vremena pa, očitno ne gre brez dežja in močnega vetra v Planjavi, malo naju je namočilo, pa kar dobro prepihalo :-).  Po opravljenemu vzponu je sledil še abzajl s katerim bi lahko brez težav konkurirala specialcem, potem pa na pir (beri: na čaj in radler) v kočo na Kamniškem sedlu. Bilo je ludo in nezaboravno…

Danes rano zjutraj, sva se z Dalenjcem zaganjala v Vršiške brežine in dostopila pod redko plezano smer Bilijard v podaljšku Zahodnega raza Male Mojstrovke. Pod steno sva se nekoliko nervozno prestopala in čukasto gledala. Razlog je izredno strma smer, ki že takoj postreže z zajetnim previsom, v nadaljevanju pa z mokrim kaminom. No, s posranmi gatami (prosto po Mlakarju) sva le vstopila. In ni nama bilo žal. Prvi raztežaj je pripadel Dalenjcu, ki se je dodobra ogrel v previsu ter v kaminu nad njim. Skala v smeri je fantastična, zelo kompaktna, stena pa strma u božju mater (prosto po gavnarjih) :). Strmino le enkrat prekine gredinica, ki te pripelje pod nov žleb. Iz raztežaja v raztežaj sva…

V petek smo se s SlaTkim in Dalenjcem zapeljali na Vršič. Štartali smo nekaj čez 4. uro zjutraj in bili na vstopu smeri Hudičev steber že okoli 7. ure. »Gospoda« sta mi prepustila, da začnem s prvim raztežajem. Namen je bil, da potegnem še naslednji cug ali dva, ampak sem se kaj kmalu po začetku drugega raztežaja obrnila in rekla, da ne bi šla naprej. No, pa se je Dalenjc spravil napadati žleb, in kaj kmalu ugotovil, da po težavnosti ne bo pravi, ampak bi imel kakšno oceno ali dve več. Smer je potekala le nekoliko bolj v desno. Po treh raztežajih je Dalenjc prepustil volan SlaTkemu, kasneje pa smo zopet zamenjali krmilo. Nekje na zadnji tretjini smeri se je dvigala oblačnost od Bavškega…

V soboto, 15.6., sva s Primožem vzela pot pod noge in napadla Kratkohlačo v Planjavi. Zaradi osvajanja smeri sva zamudila veliki matičarski žur v Kamniški Bistrici. Kasneje sem iz zaupnih virov izvedela, da nasploh Železničarjev na tem mreženju ni bilo. Pa drugikrat. Pristop do pastircev ni bil težaven, po počitku na mojem najljubšem balvanu in obilni malici, pa so se razmere zaostrile. Primož je začel pospeševati, jaz pač ne. Bohinec je tudi zlahka našel vstop v smer. Le-ta je bila lepa in je ponujala enkratno plezarijo do momenta, ko je napočil trenutek, da nekaj malega poplezam naprej. Čeprav otovorjena z vsemi metulji, primernega mesta za njihovo namestitev ni bilo. In ko sem ravno…

Ker je star dopust treba pokoristiti pred julijem, sem prost dan kanil nameniti plezariji. Na forumu sem objavil prosto delovno mesto vodiča. Na srečo se je na razpis prijavila Ciganka, ki je nato v smeri Košir Brelih poskrbela za lepo vreme in lepo napeljano vrv. Vstop v smer je bil malo neroden in zelo fajhten. Žmohtnost skale je ostal nekako lajt motiv današnje plezarije, ki je svoj klimaks dosegel v zadnjih dve kaminih, kjer je odlično uspevala močvirna hortikultura. Kljub temu je Ciganka suvereno obvladovala vsa izpostavljena mesta in meni omogočila varno gvozdenje, razkorakanje in ostalo nepotrebno kompliciranje. Na vrhu smeri naju je pozdravilo sonce in le popoldanskim obveznostim v…

Včeraj smo se Dalenjc, Kruh in jst mudili v JZ steni Lešarjeve peči ter dobrih pet ur reševali uganke in zagonetke, da ne rečem rebuse, desnega dela stene, ki jo razijjo številni kamini, pokline in podobne skalne tvorbe :) Po uspešno rešeni nalogi, smo se še malo poigrali s snežišči na sestopu in se trudili ne zdrsniti čez steno :), kar nam je ob pomoči vrvi tudi uspelo. Na sestopu se je rodila ideja za ime in linijo smo krstili za "Smer treh kozlov". Za smer sicer ne potrebuješ velikih bicepsov, koristi pa kaka ura ali dve baletnega gibanja :).            

Ker naše, že malo v letih, kosti bolje prenašajo sonce kot močo, smo si organizirali svojo skupno turo na pragu pravega poletja, ki je je kot kaže, končno prišlo. Kaj je lepšega za prvo srečanje s hribovskim plezanjem, kot Bele vode in stene nad njimi (ok, mogoče Dolomiti, a to pride kmalu).  Ko smo prisopihali do bivaka, je po malici prišla na vrsto druga najlepša smer v okolici, Ive-Piemontese v južni steni Male Lojtrce (IV/III, 250m). Naša veteranska mlada pripravnika Mateja in Tomaž sta jo suvereno preplezala. Zato sta dobila vstopnico za četrtostopenjsko lepotico Julijcev, Severni raz Visoke bele špice (IV+/III-IV, 280m). Imeli smo jo čisto zase, kar je izredna redkost. Uživali…