:)
Naj vas bralce naslov v angleščini ne zmede preveč, vendar ta naravnost perfektno opiše našo turno smučarsko ekspedicijo (počitnice) v Gruziji. Našo ekipo je je sestavljajo 6 »pajdotov« (od jugoslovanske starešine do generacije Z): Jan, Neža, Tim, moja malenkost, Klara in Klemen. Na pot smo se odpravili sončnega petkovega popoldneva (11.3), čakala nas je, kot jara kača, dolga pot do Tbilisija, ki je slovi kot prestolnica Gruzije. Pristali smo v zasneženo sobotno jutro, kljub temu, da smo bili vsi po vrsti nekoliko neprespani in nejevoljni, je v nas žarela iskra pričakovanj po snežnih dogodivščinah. Po dobri uri čakanja se je v nepozabnem slogu pripeljal naš voznik-vodič Mate. Ob pogledu na majav kombi oz. »space shuttle«, smo vsi po vrsti izbuljili oči. Čudenje in trohica dvoma, če bo naša oprema preživela 500 km vožnjo po luknjastih cestah, se je pojavila, ko so naše smuči romale na streho kombija. Mogoče me je v tistem trenutku resno zaskrbelo, da bo nekje sredi poti moja »prasica« padla v prepad in bom cel teden primorana nositi iste spodnjice (oprema je divjo vožnjo preživela). Ko je bilo vse pritrjeno, smo se stlačili v kombi in rodeo se je pričel. Za začetek smo naredili še krog po Tbilisiju in se hitro spoznali z divjo in na trenutke vratolomno vožnjo Gruzijcev. Naš voznik je med potjo malce odtaval, tavanju pa je sledil tudi kombi, zato smo ga spretno pregovorili, če lahko vozi nekdo od naših fantov. Od tega trenutka do Zugdidija je vse potekalo bolj umirjeno-po Evropejskih standardih, od tam pa do Mestie, pa je volan zopet prevzel Mate in ponovno smo bili kot vreče krompirja, katere premetava sem ter tja. Po mučnih 14 urah smo končno prispeli, do našega stanovanja, kjer smo se kot ožete cunje odvlekli vsak v svojo posteljo in odtavali v svet sanj.
Iz trdnega spanca naju je z Nežo nenadno zbudila Klara, saj nas je vodič Mate že čakal v jedilnici, midve pa sva se še zmeraj svaljkali v posteljah. Brez sprenevedanja sva na hitro pojedli zajtrk in vso opremo, prav nič lično zmetali vsaka v svoj nahrbtnik in se pridružili ostalim, ki so že nestrpno čakali odhod. Odpeljali smo do bližnjega izhodišča, kjer je »space shuttle« zakopal že na prvi ledeni ploskvi, zato smo raje nadaljevali peš. Sama sem se za skupino še nekoliko omotično vlekla, a naposled le prisopihala do njih. Povzpeli smo nekam nad vrh Tskhakzasari (2359m) in zaradi goste megle kmalu obrnili. Brez manjšega »fotoshootinga« se razume ni šlo. Sledil je prvi spust naše vrle ekspedicije. Vriskali in kričali smo od samega veselja, saj smo prvič po dolgem času vijugali po mehkem pršiču. Turo smo zaključili z nasmehom do ušes. Popoldan je minil ob zagretem igranju enke in nabiranju energije za naslednji dan. V večernih urah se je oglasil prav poseben zvok, želodcev željnih hrane. Prepričani smo bili, da bomo v našem domovanju dobili kaj za pod zob, a temu ni bilo tako, zato smo se prav počasi odkotalili do centra mesta v restavracijo in se do dobra najedli gruzijskih dobrot. S prepolnimi želodčki smo zadovoljno odkorakali nazaj v stanovanje.
Napočil je nov dan in nova tura, tokrat nas je Mate pričakal z drugim kombijem in to kar z voznikom vred, saj je svojega večer prej razbil. Odpeljali smo se v okoli 20 km oddaljeno gorsko vasico, katere ime sem pozabila, vmes pa naredili še kratek postanek za občudovanje mogočne gore Ushba. Ponovno smo si nadeli turno opremo in zagrizi v beli breg, po poti navzgor se nam je pridružil še vaški kuža, kateremu se je »zaluštalo« potepanja z neznanci. Po dobri uri hoje se je Klemenu zlomila vez. O joj, kaj pa sedaj??? S prva so jo fantje poizkušali popravit s »silver tejpom«, toda neuspešno, zato sta se Jan in Tim odločila, da Klemenu olajšata pot in mu vsak neseta po eno smučko, on pa bo počasi, a vztrajno nadaljeval peš po udirajočem se cevcu. Po nekaj urah švicanja smo prispeli na vrh Detsilija z 2564 n.m.v, odprli so se nam prelestni razgledi na okoliške gore, predvsem na famozno Ushbo. A kaj kmalu se je okrepil veter, to je bil znak, da je čas za spust v dolino, vmes smo pobrali še vidno izčrpanega Klemena in skupaj odsmučali v dolino. Celotno pot navzdol nas je obdajala čudovita pokrajina in fenomenalen pršič, Klemen se je od vsega navdušenja nad tako dobrimi razmerami zaletel kar v drevo. Ponovno smo »privriskali« na izhodišče in se odpeljali nazaj v Mestio. Med vožnjo je vodnik Mate dobil noro idejo, da bi se zvečer povzpeli do višje ležeče koče, naslednji dan pa nadaljevali proti ledeniku pod Ushbo. Domislica nas je presenetila, saj smo bili vsi malo zdelani od ture. S Klemenom sva se odločila, da bova večerni vzpon zaradi starih in novih poškodb (nedolžno drevo, le ni bilo tako nedolžno) izpustila in raje zavila na lokalno smučišče. Ostali člani pa so se okoli desete ure zvečer odpravil proti koči, do katere so prispeli v poznih večernih urah. Preden se je njihov bivak segrel je minilo kar nekaj časa, zato so se družno odločili, da ta proces segrevanja pohitrijo s Cha-Cho (lokalno žganje). Sledila je neprespana noč, zatem pa še naporno-zmačkan vzpon. Bivak ekipa je zaradi »izčrpanosti« po dobrih dveh urah hoda, raje odsmučala v dolino. Presenetil jih je grd spust, skozi gosti gozd, ki ni požel vala navdušenja. Kljub marsikateri nevšečnosti, ki se je dogodila tisti dan, so se varno vrnili v dolino. Na drugi strani pa sva s Klemenom podpirala lokalno žičničarstvo in preživela čudovit dan na smučišču Hatsvali, kjer ni manjkalo dobrih zavojev in pršiča. Kljub negodovanju vodiča, smo si naslednji dan vzeli dan za počitek, se končno dobro naspali, najedli lokalnih jedi, se malce spoznali z lokalno zgodovino, kulturo ter skritimi ulicami in cestnimi prebivalci Mestie-kravami in psi.
Sledil je težko pričakovan izlet v Ushguli. Ushguli velja za najvišje ležečo vas v Evropi. Do tja nas je vodila ovinkasta, ozka cesta, ki je moj želodec obrnila na glavo. Ko smo končno prispeli v zasneženo vas, nas je Mate neučakano priganjal. Skoraj s svetlobno hitrostjo smo si nadeli vso robo in »oddrajsali« neznano kam. Sledili smo utrjeni gazi skozi simpatično vasico, vmes počohali kakšno nastavljajočo se kravico, nato pa zagrizli v breg. Sama sem zavzela mesto »pobiralca morebitne padajoče opreme« in v tempu »lagano sportski« grizla v strmino, ki se je postopoma povečevala. Klara, ki je hodila pred mano, se je mojemu obračanju v ovinkih do dobra nakrohotala. Kaj pa morem, če imam hudo negibljive boke :P. Naposled smo le prišli na vrh nekega tritisočaka, sneli kože, nadeli čelado in se zaradi orkanskega vetra po hitrem postopku spustili v Ushguli. Moram priznat, da je bila to najboljši turni smuk do sedaj, občutek lahko opišem, kot nepozabno plavanje po beli smučini. Prežeti s pozitivnimi smučarskimi občutki smo se kot uročeni vrnili nazaj v Ushguli, kjer smo se še nekaj ur nastavljali sončnim žarkom in debatirali o najrazličnejših »provokativnih« tematikah. Sledila je okusna večerja oz. veličastna pogostitev. Odlični turni smuki smo nazdravili s Cha-Cho, a kar hitro se je naš prelep dan sprevrgel v prepirljiv večer, namreč zaradi nesoglasji, ki so se vlekla že od prvega dne, se je naša skupinica dokončno sprla z vodičem. Z namero, da spore naslednje jutro zgladimo in se odpravimo še na en prečudovit turni smuk, smo vsak v svojih mislih popadali v posteljo. Nastopilo je jutro, vasica obdana z belimi vršaci je naravnost jemala dih. Pripravljeni na mirovna pogajanja smo en za drugim kapljali v jedilnico, čutiti je bilo napetost, ki bi jo lahko rezal z nožem. Zelo kmalu je postalo jasno, da smo sodelovanje z vodičem zaključili in se namesto v hrib podali na stresno vožnjo nazaj do Mestie. Vsi pod vplivom dogodkov smo celi dve uri molčali kot grob. Kakor hitro je bilo le mogoče, smo z vodičem poračunali za preteklo vodenje, nato pa so se naše poti razšle. Preživeli smo mirno popoldne ob igranju družabnih iger in analiziranju dramatičnih dogodkov, seveda je sledila tudi okusna večerja.
Obetal se nam je še en prečudovit dan, ki smo ga preživeli na smučišču Hatsveli, ta je nama je bil s Klemenom že do dobra poznan. Z užitkom smo izkoristili še zadnje vijuganje po belih, urejenih, gruzijskih strminah. Zvečer smo vsi po vrsti vestno spakirali svojo opremo, ki je bila razseljena po celotnem apartmaju. Po prekratki noči, nas je v jutranjih urah pričakal voznik, z namenom, da nas odpelje nazaj v Tbilisi. Še preden sem se obrnila, je bila vsa oprema že naložena na streho enoprostorca, mi pa smo postrojeno sedeli in mahali Mestiji v slovo. Seveda vožnja po Gruziji nikoli ne mine brez zapletov, vmes se je zaradi slabega bencina pokvaril avto. Na srečo je bil naš voznik iznajdljive sorte, zamenjali smo avto, voznika in že bili nazaj na poti v Tbilisi. Kot bi mignil smo bili v prestolnici, udobno nameščeni, tokrat kar v hotelu, s prečudovitim razgledom na mesto. Poslednji dan smo obiskali vroče kopele (Bremzi, 2022), se do-dobra odmočili in zdrgnili staro kožo. Dekleta smo nato odhitela po spominke, fantje pa na stejk in pivo, po celem dnevu tavanja smo se ponovno našli v hotelu, od koder nas je v večernih urah taksi odpeljal nazaj na letališče. Po neprespani noči na letališčih in peturnem tresenju na letalih smo se končno vrnili v deželo na sončni strani Alp - našo ljubo domovino Slovenijo.
Ideja »kaj pa če bi šli eno zlezt v Mangart« je padla že v torek, ko smo se vozili na koncert Zmelkoowih v Kamnik, zato sva se brez nadaljnjega obotavljanja v petek zvečer napotili proti Mangartskem sedlu. Predel je ponoči še zmeraj zaprt, (Italijani in njihov neprecenljiv tajmnig za prenovo ceste) zato sva jo ubrali kar čez Vršič. Ob hrumenju sive kočije in kar se da »uglašenem petju« ob spuščenih oknih, so se nama večerni obiskovalci Vršiča raje hitro umaknili na stran in pustili, da jih ropotajoči cirkus, kar se da hitro prehiti. Kot bi mignil sva bili parkirani na ovinku pred Mangartskim sedlom. Ležišče sva si uredili kar za kočijo, še nekaj časa zrli v zvezdnato nebo, šteli utrinke, v snu še kakšno »globoko« rekli, nato pa odplavali v svoj svet sanj. Iznenada je zazvonila budilka 5.00, sama bi se najraje še nekaj časa »svaljkala« v spalki, a so me po konci vrgli tudi jutranji obiskovalci Mangarta. Po jutranjem ritualu, pakiranju opreme in odganjanju nič hudega slutečih Slovakov s parkirišča (BERI: Na zgornjem parkirišču po novem obrača shuttle bus in vozniki niso ravno navdušeni, če jih tam pričaka »pleha« kot sardin v konzervi, saj potemtakem nimajo nikjer prostora za obrnit, zato sem z najboljšim namenom uspešno preusmerila/odgnala na spodnje parkirišče tri avte, potem pa se je parkirišče začelo prehitro polniti, zato sva raje hitro pobrali šila in kopita) sva zagrizli v travnat breg. Nekje na sredi sem ugotovila, da sem skico pozabila v avtu, ampak nič ne de, saj je zato tukaj telefon. V jutranjem tempu, ki je dopuščal občudovanje prebujajoče se narave, slikanje rosnih planik in preganjanje spečih ovc, sva prišli pod najino začrtano smer- Jugozahodni raz (IV+/II-III). Kljub temu, da je pozabljena pohodna palica zelo očitno nakazovala pričetek smeri, sva se še malce ozirali na okoli, praskali po glavi in iskali prvi svedrovec, ki se je naposled le razkril. Končno sva zagrizli v hrapavo skalo. Pred nama je bilo sedem raztežajev res simpatične smeri, ki je kljub posameznim »šodrastim« odsekom nudila kompaktno skalo in lepo plezarijo. Kljub ležernemu tempu, so se cugi kar stopili in že sem bosa sedela na udobni travnati polički na vrhu raza, občudovala naravnost prelesten razgled na Loško steno, Jerebico, Razor, Kanin in varovala Klaro, ki se mi je brž pridružila pri tem početju. Ker je bilo za nama slišati še kar nekaj navez, sva jo hitro ucvri na pot in si tam razdelili opremo ter privoščili opoldanski počitek, saj naju je čakalo še sila napornih 20 minut kolenogrizenja do vrha Mangarta. Kot se spodobi sva se z malce (ne preveč) jamranja privleki do vrha, kjer je Klara dobila tako težko pričakovano štampiljko. Z vrha sva pomahale Niki na sosednji Jalovec in Dinu na malo bolj oddaljeni Triglav, nato pa se po zlizanih skalah oddrajsali nazaj proti sedlu in sivi kočiji, ki naju je vztrajno čakala. Za zaključek je sledil še skok v Rabeljsko jezero, skoraj ledena kava v Kranjski (Sanjski) in večerja z razgledom na Dovjem. Lahko samo dodam: »Na še več takih odštekanih dogodivščin!«
Pustolovščina se je pričela že v zgodnjih jutranjih urah, ko sem Dina pobrala na končni postaji enke. Odpeljala sva se proti Kamniški Bistrici in kot se spodobi naprej do Jermance. Vse je bilo zaparkirano že vsaj kilometer pred koncem ceste, a sva se trmasto (lenoba je močan motivator) odpeljala naprej, češ, da se bo za sivo kočijo že našel prostor. Poglej ga zlomka, res se je, ob samem robu ceste, kjer se je ta utrujena od divjega rejlija navzgor odločila, da vzame svoj konec. Nič ne de, spakirala sva opremo, na armaturo nalimala listek »avto crknil, prideva kmalu« in oddrvela proti Repovem kotu. Vsak sva v svojih mislih, »prešvicana« do gat, grizla kolena do tolmunčkov, kjer naju je pričakala dobrodošlica finega para, ki se je naravnost afnal pri vodi. Nisva se preveč obirala, naredila nekaj požirkov vode in odšla naprej do začetka smeri Plavi ponedeljek (IV/III-II). Opremila sva se in zagrizla v smer, ki je bila sprva malce naložena, a se je kompaktnost skale zelo hitro izboljšala. Prva dva raztežaja sva plezala nenavezana, nato pa sva se držala načela »better safe than sorry« in se navezala na štrik. Krake sva raztegovala po terenu, ki je bil malo mešano na žaru (škraplje, nagajivi borovci, malo naloženih skal…) vmes pa je na vsake toliko začinil smer kakšen zanimiv detajl. V smeri sva našla 3 stare kline in en »svedrovec« (glej sliko spodaj), načeloma pa nama je smer ponudila dovolj razpok, skalnih ušes za podtikanje vmesnega varovanja. Hitro sva se prebila do zadnjega travnatega raztežaja, kjer sem sredi tega ugotovila, da je moj telefon izginil neznano kam. Na vrhu smeri je Dino poizkušal priklicati izgubljenca, a zaman. Kaj kmalu sva prišla do spoznanja, da je tulifon po vsej verjetnosti, nekje vmes, iz žepa odletel na kašno skalno poličko in tam dočakal svoj konec (No če se bo kdo v kratkem podal v smer in ga našel, se priporočam ;P). Z vrha smeri naju je čakalo še neskončno kolenogrizenje, po strmih travah, do vrha Planjave. Kot se spodobi sva vsakih 50 metrov občudovala prelestne razglede, nežne cvetice in živali, ki so se prešerno sprehajale po tem koščku gorskega raja. Naposled sva le prihlačala do razpotja, kjer sva si vzela nekaj trenutkov za nabiranje poletne barve, potem pa sva se preko srebrnega sedla podala v dolino. Bližje kot sva bila avtu, glasnejša je bila bolečina vnetih gležnjev, ki so danes sigurno oddelali svoje. Končno sva jo ugledala, kočijo, ki si je zaradi svojega parkirnega mesta prislužila sliko spolnega organa na zadnjem oknu. Z malce negotovosti, ali bo avto vžgal ali ne, sva se usedla noter in poizkusila srečo… 3,2,1 motor je zabrnel, dvoma je bilo konec. Sledila je še vožnja v dolino, namakanje nog v ledeni Bistrici in več kot zasluženo pivo.
Dodam lahko še, da sva preživela en prečudovit dan, v svetu kjer je človek lahko občuti resnično svobodo in mir. Kar pa se tiče same smeri, ta ne nudi nekega »resnega« plezanja, vendar je kljub temu vredna obiska.
Ne gre za hud alpinističen vzpon, marveč za nekoliko drugačno dogodivščino J.
Naša zgodba se je pričela že v petek zjutraj, ko sva z Lučko po »češko« v sivo kočijo naložili ves živež, opremo in kolesi ter se odpeljali na dolgo pot proti Kobaridu. Kot se spodobi, sva naredili nekaj krajših postankov, podprli lokalne bare, si privoščili knajpanje v Soči, naposled pa se le pripeljali v Kobarid. Tam naju je že nestrpno čakala lastnica hostla in naju malce okarala, češ da sva pozni ter povprašala, kdaj pride še ostala ekipa, ki je obtičala nekje v ljubljanski gneči. Kaj kmalu se nama je pridružil še ostali del ekipe: Matic, kot glavni petelin ter Klara in Nika, ki sta dopolnili naš babji kokošnjak. S polnimi želodčki in vsak s svojim mačjim mladičem v naročju smo skovali bojni plan za vzpon, ki je sledil naslednji dan. Po jutranji kavi smo polni entuziazma že brcali mimo lipovega drevoreda proti Breginju. A to jutranjo vnemo so v Strem Sedlu že zamenjale prve kletvice, ko se je postavilo pokonci. V pogovornem tempu smo nadaljevali po cesti do vasi Sedlo, kjer se je naša pot odcepila v strm breg desno, proti Kobariškemu stolu, ki je bil tistega dne tudi naš cilj. Nekaj časa smo se vzpenjali po strmi betonski cesti, nato pa se je začelo…
Pesek je »frčal« na vse strani, gume so kopale v prazno, pot je tekel v potokih, slišati je bilo le še zvoke renčanja in tihega samopomilovanja, senca, ki so jo nudile krošnje dreves je počasi izginjala, temperatura je rasla, o sapici vetra pa ni bilo ne duha ne sluha. Poetično bi lahko rekla, da smo se počasi spuščali v Dantejev pekel a smo kljub počasnemu trpljenju zraven neizmerno uživali. Na tej točki jo je naš Matiček pametno ucvrl naprej, dekleta pa smo vztrajno mlela makadamsko pot, si ogledovale prelestne razglede in komaj čakale tisti obljubljeni transformator, kjer je sledila malica. Pa smo ga le dočakale, transformator v tistemu trenutku naš sveti gral, kjer nas je dobro spočit čakal tudi Matic. Trenutek za postanek in že smo »drveli« naprej, makadamska cesta je postajala zmeraj slabša. Kljub nizkemu naklonu smo se kar malce matrali, vmes so nas za nameček prehitevali še razvajenci na e-kolesih, katerim je vsak od nas namenil kakšen grd pogled, saj so zmeraj prehitevali na izjemno neprimernih in zahtevnih mestih. Kakorkoli že, uspelo nam je - »pribrcali« smo do pešpoti, kjer nas je pričakal prečudovit razgled na kaninske gore. Ob takem razgledu ti srce kar radostno zaigra. Svoje konjičke na pedala smo čez bodečo žico spravili na pašnik, nato pa smo se kar »pošrek«, po slabo vidni travnati potki spustili do planine Božca. Nika je pred planino pokazala svoje pastirske sposobnosti in odgnala čredo koz, ki so ovirale našo pot. Mudilo se nam ni, zato smo si na planini, po vsej verjetnosti v kurjem stranišču, privoščili še postanek za ogledovanje prekrasne gorske kulise in martinčkanje na soncu. Sledil je spust do mejnega prehoda Učja. Navzdol nas je dodobra pretreslo. Sobotni kolesarski izziv smo zaključili s pihanjem po razgretem asfaltu nazaj v Kobarid. Z nasmehom do ušes in kot se spodobi hladnim pivom v roki, smo sklenili, da se še pred »kočerjo« skočimo ohladit in umit v bližnjo Nadižo. Tukaj lahko dodam, da smo s svojim vonjem in glasnim govorjenjem s skritega kotička ob reki pregnali vse mimoidoče. Sveži, čisti in siti smo se nazaj v Kobaridu ujeli še z Urško in Milošem, ki sta prav tako s kolesi osvojila Kobariški Stol J . Večer poln smeha in radosti je minil, kot bi tlesknil s prsti. Po pravljici za lahko noč, ki jo je v snu uspel povedati Matic smo vsi po vrsti zaspali kot ubiti. Prebudili smo se v sončno nedeljsko jutro, a tokrat nas je pred vrati že čakal Robi, ki se nam je pridružil na osvajanju planine Zaprikraj. Kot kure brez glave, smo se po hitrem postopku pripravili in že smo bili v pričakovanju nove dogodivščine. Poleg Robija, ki je v kolesarstvu že prekaljen maček, sta se nam pridružila še Špela in Tomaž, ki sta se nam v hostlu sicer pridružila že večer prej. Tokrat ni bilo milostne ravnine kot dan prej, ampak smo kar takoj začeli poganjati v strm breg proti Drežnici, katerega naklon se je proti planini Zaprikraj, ali Smrdeči planini, kot jo je poimenoval Robi, še povečal. Navzgor je vsak malce plaval v svojih mislih in grizel v najprej asfaltni in nato v makadamski klanec. Na Zaprikraju sta nas pastirja prav prijetno počastila z naravnimi proteini, ki so pri nekaterih povzročili ekspresno praznjenje črevesja. Našega kolesarjenja pa tokrat še ni bilo konec, saj smo se odpeljali še na ogled slapa Curk, od tam pa v dolino. Priznam, da je bil spust pravi izziv, saj smo se do Drežnice podali kar po ozki poti, ki je bila vklesana v pobočje ter polna korenin in kamenja. Počasi in previdno smo se le pridričali nazaj v Drežnico, kjer se je Robi z ekipo spustil v dolino čez divje potke mimo Magozda, »mladiči« pa smo jo nazaj do hostla ubrali kar po asfaltni cesti. Dan smo zaključili z ritualom hranjena ter namakanjem v Nadiži.
Preživeli smo fantastičen vikend v odlični družbi, obdani s prečudovito naravo.
#kolesarskikoržek je zakon ;)
Tokratni cilj je bil osvojiti Kokrsko Kočno o Jugozahodnem grebenu (Zelo zahtevno brezpotje, z II stopnjo poplezavanja po grebenu), ki velja za eno lepših grebenskih prečenj v Kamniških.
Zloveščega jesenskega jutra oz. ko je bilo še temno kot v rogu, sem pobrala Matejo in oddrveli sva proti Kranju, kjer naju je že čakal Timi, ki je bil tokrat začuda brez energije, zato sem vlogo glavnega kočijaža tokrat prevzela kar sama. Bližje smo bili Suhadolniku (naše izhodišče), bolj je kapljalo, zunaj pa še ni bilo ne sluha ne duha o dnevni svetlobi, zato smo se odločili, da še za trenutek zadremamo.
Mali hrošč na žalost ni dopuščal prevelikega udobja, zato smo, ko je ura odbila 7.00, zarinili v breg. Sprva smo do krnice Suhi dol sledili markacijam, nato pa se je začela pustolovščina. Grizli smo po strmi vlaki, a kaj kmalu smo se odcepili na komaj vidno stezico. Lahko rečem, da moraš imeti za to, da jo opaziš, kar bujno domišljijo. Dokaj kmalu smo se zaleteli v visok skali zid in v tistem trenutku je bil zame čas, da si zalepim »flajšter« na desno peto, za tisti nastajajoči žulj. Potem po levi strani gozda naprej, vse do čistine, kjer me je zmedla dokaj vidna potka, zato sem ji sledila. Moj šesti čut je malce ponagajal, saj je sledil Oviratlon, naleteli smo od podrtih dreves, manjših skalnih skokov, do kopriv, ki po starem ljudskem izročilu delujejo antirevmatično. Ponovno smo se znašli na čistini, ki se je zaključila s steno, Timi je imel dovolj mojega iskanja kozjih stezic, zato je zadevo vzel v svoje roke. Nekako (gor, dol, levo, desno) smo se ponovni znašli na prvi 70 % (naklon le te) jasi, od tod smo jo ubrali kar navzgor. Timi mi je v šali rekel, če najdem leseno lestev z opisa, dobim pivo, ni minilo 5 minut, ko sem se že ponosno smehljala in s prstom kazala, na to kar je ostalo od lojtre (v dolini žejna ne bom). Čez manjši skalni skok, smo zopet sledili kozjo sled in se ponovno izgubili. Tim in Mateja sta jo ubrala v levo, sama pa sem šla preverit, če so prehodi kej lažji po desni. Kljub temu, da smo se za kratek čas ločili, smo se z glasnim vpitjem ponovno našli, vmes je začelo za nameček še snežiti. Ob ponovnem snidenju, smo se v čudni tišini prebijali čez ruševje in strme trave. KONČNO smo ugledali veleslavno škrbino, kjer naj bi bilo sodeč po opisu naših orientacijskih težav konec, kar odneslo nas je gor. Po kratkem predahu in občudovanju prelestne narave in v modrino obdane Julijce, smo le zagrizli naprej v skalni greben, kjer smo uzrli tudi prvi možic. Sledilo je poplezavanje po krušljivi skali, ki ni preseglo II stopnje. Za nameček je našo odisejo začinil sneg in led, ki ga je bilo z višino zmeraj več. Vse skozi nas je spremljal pogled na Krvavec in Kalški greben.
Premagali smo greben in stopili na vrh Na Križu, kjer se nam je razkrilo podrto severno pobočje Kočne in preostanek grebena. Nič kaj preveč se nismo obotavljali, saj je bril leden veter. Malo pod grebenom, čez krušljivo poličko, smo prečili do manjše škrbine, kjer se je odprl pogled na zasnežen Grintavec, od tod pa do zajel in do vrha Kočne. Sledil je še najbolj tečen del – sestop, pri katerem smo se zaradi snega na zaledenelih poličkah lovili, kot mornarji na razmajani barki. Ko smo stopili na melišče, je naš korak ponovno postal lahak, kot korak poskočnega gamsa. Sledil je še sestop po udobni potki in občudovanje te prelepe jesenske pokrajine, ob kateri ti zaigra srce ter zasluženo pivo. Priznam, da sem ponovno začela ceniti udobje uhojenih in markiranih poti.
Greben je res prečudovit, vendar vsak, ki se ga bo poslužil, naj se zaveda, da je v gozdu res pravi labirint, od škrbine naprej je iskanje naravnih prehodov lažje, možicev v pomoč skoraj ni oz. se pojavi sem ter tja kakšen, na grebenu.
Budilka je zazvonila 5.00 od navdušenja me je kar skatapultirano iz postelje, saj se je »teroristična sezona« umirila in končno imam čas za uganjanje lumparij v steni. S kofeinom v žili, pripravljena na vožnjo do Vršiča sem se odpeljala po Rokija, ki je bil še nekoliko »zaliman«, a nič zato. V Kranju sva se presedla v avto dveh Akademcev (Nace in Matevž) in oddrveli smo naprej. Potekale so hude debate ali bo vreme zdržalo ali ne ter katero smer bosta šla fanta. Mi2 z Rokijem sva bila že trdno odločena, da greva v Zajedo v NŠG (300m V+). Na Vršiču sva si razdelila opremo in odrinila proti Vratcom, kjer je sledila zadnja pavza za obisk grmičevja. Kaj kmalu, se je začelo iskanje prave smeri… No, kot se že tradicionalno za Rokija spodobi, sva takoj v štartu smer falila. Roki, je kot prvi zarinil v nek lahek kaminček, ki niti približno ni bil podoben platkam iz skice smeri. Iskanje se je pričelo, malo levo, malo desno, gor, dol po polički, skratka nastal je cel krog, ki ga na žalost nisem dokumentirala. O platki ni bilo ne duha ne sluha. Sama sem postala kar nervozna, nakar sva si le priznala, da sva »kiksnila«, našla en star klin, vestno poabzajlala na začetek in po nekaj minutnem iskanju le našla pravo smer. Se razume, da je bila smer zgrešena z razlogom, da sva se malce ogrela, stestestirala skalo, da je Rokiju uspel nov manever; imenovan Rokijev krog.
Končno v pravi smeri, prvi raztežaj ocenjen s V+ je bil čista poezija, plezanje po plati, mali krimpi, res noro dobro. V drugem raztežaju nad polico, sem tudi sama zgrešila, za povrh se mi je še odlomil oprimek in psiho je navilo do konca. Tudi tretji raztežaj (V+) je bil čista poezija, platke, mali stopi, plezanje na trenje in skala, ki drži. Ampak vsega lepega je enkrat konec. Vstopila sva v kamin, ki je sicer po oceni lahek, a ta niti približno ni bi bil »na izi«, saj je kar kapljalo z njega, kar koli si prijel, mastno, mokro in vlažno. V upanju, da bo nasleden cug bolj prizanesljiv, kar se tiče vlažnosti, ampak sva se grdo uštela; poč, razpoka –MOKRA. Se razume, da se po novem »mokorta« stopnjuje, saj je sledil še zadnji »najmokrejši« težak raztežaj, da bo mera polna je začelo še rositi. Vmes presenetil še manjši odsek, čez katerega ni in ni šlo, kamor koli sem postavila krake je drselo, kot pri norcih, zato sem ubrala tehniko, »če ne gre naprej, gre zadenjsko navzgor«, Roki se je ob pogledu na vratolomno dejanje raje obrnil stran, ampak zadeva je učinkovala, se razume da ni šlo brez samogovora in nekaj živalskih zvokov, ampak sem bila čez. Oba sva komaj čakala, da bo konec te vlažne kalvarije. Sledil je še sprehod čez polico in izstop iz stene. Po pravici, je bila smer bolj vlažna in mokra, kot intimni predel vzburjene ženske.
Z izstopom se najina sobotna odiseja ni zaključila, saj sta se Akademska kolega zataknila v Stebru revežev in ostala sva brez prevoza. Odločila sva se, da štopava, kot dobro okrašeni božični jelki nisva imela prav dosti sreče, vendar sta nama dva motorista. Sama sem mislila, da naju botsa kar z motorjem zategnila do Kranjske, saj sva imela čeladi, torej za varnost je poskrbljeno, zato sem začela pogumno lest na motor, a prišlo je do zmote, ustavila sta nama, da naju slikata-Kekca. No pri Erjavčevi je bilo že vsega dovolj, zato sem stopila, do starejšega para, ki sta zgledala, kot da se odpravljata in ju lepo prosila, če naju zategneta, do kamor lahko. Malce sta naju začudeno gledala, ampak ni bilo problema, prevoz do Jasne je bil uspešen. Sedaj pa naprej, kot dve kokoši sva skakala na cesto, v upanju, da nama bo kdo ustavil, pa se naju je naposled le usmilila teta z dolenske in naju zategnila do Kranja, kjer je sledil še krajši sprehod po razgretem asfaltu do moje sive kočije.
Če strnem vtise je bil za menoj naravnost prečudovit dan, z nekaj jutranje nervoze, jutranjim ogrevanjem v Rokijevem krogu in smerjo, ki je bila po odsekih naravnost fantastična, povsod drugod lahko odkrito povem, da bom imela zaradi tistih vlažnih, drsečih kaminov, še kar lep čas mokre sanje ;).
Ura je bila zgodnja, ko mi je že zazvonil telefon, da Timi, Katja, Roki in Nika že nestrpno čakajo pred vrati, zato sem še nekoliko omotična prihlačala do avta in že smo bili na poti do Zajzere in naše nove dogodivščine. V avtu smo glasno krulili na komade Bepopa, Game Over …, preden smo parkirali, pa, kot se spodobi, so za energijo igrali Laibachi (Trboveljska nacionalna himna J ).
Kmalu za nami so prišli še ostali tečajniki in že smo strumno v vrsti korakali proti slapu Peter Pan in vmes malce pomendali sveže zratrakirano tekaško progo. Po prekopicevanju čez zasnežene skale smo le prišli pod slap, si brž oblekli pas, obesili vso opremo, obuli dereze in nadeli čelado. Po nekolikšni zmedi sem skupaj s Sašo, Rokijem, Ajdo in Kristjanom pristala pod Gresovo taktirko. Ta nam je najprej nakazal izdelavo sidrišča za spust »abalakov«, sledil je prikaz izdelave in spusta na en ledni vijak. Stvar je izgledala popolnoma enostavna, dokler se izdelave nismo lotili tečajniki. Lahko priznam, da sem imela pri štrikanju vozlov z rokavicami kar precej težav, saj tega do tedaj še nisem počela, no ampak je uspelo (tako bolj po polžje). Na naslednji postaji nam je Bošt pokazal, kako izdelati vmesna sidrišča z dvema vijakoma, ali pa z enim vijakom in »Abalakovim«, kot se spodobi smo zagrizeno vrtali v led, da je le ta postal kot švicarski sir, polen lukenj. Sledila je že nestrpno pričakovana malica, nato pa smo nabrusili dereze in cepine ter pod okriljem Kruha in Dalenca »pikali« v zaledenel slap, bilo je naravnost odlično.
Dan je minil kot bi mignil in že smo bili nazaj pri avtu, polni novih zgodb in navdušenja. Sledila je še analiza v Kranjski, kjer smo bili malce okarani, da bomo morali vozle še malo trenirati, pa naj bo to v rokavicah doma ob radiatorju, da ostalo je bilo za prvič superca; male zmage :). S polnimi želodčki smo se spet napokali v Timov »party« avto in že smo bili na poti proti domu in stiskanju ob topli peči.