15 avgust 2021, 21: 03

Babe žabe napadejo Jugozahodni raz (IV+/II-III) v Mangartu Izpostavljeno

Napisal

Ideja »kaj pa če bi šli eno zlezt v Mangart« je padla že v torek, ko smo se vozili na koncert Zmelkoowih v Kamnik, zato sva se brez nadaljnjega obotavljanja v petek zvečer napotili proti Mangartskem sedlu. Predel je ponoči še zmeraj zaprt, (Italijani in njihov neprecenljiv tajmnig za prenovo ceste) zato sva jo ubrali kar čez Vršič. Ob hrumenju  sive kočije in kar se da »uglašenem petju« ob spuščenih oknih, so se nama večerni obiskovalci Vršiča  raje hitro umaknili na stran in pustili, da jih ropotajoči cirkus, kar se da hitro prehiti. Kot bi mignil sva bili parkirani na ovinku pred Mangartskim sedlom. Ležišče sva si uredili kar za kočijo, še nekaj časa zrli v zvezdnato nebo, šteli utrinke, v snu še kakšno »globoko« rekli, nato pa odplavali v svoj svet sanj. Iznenada je zazvonila budilka 5.00, sama bi se najraje še nekaj časa »svaljkala« v spalki, a so me po konci vrgli tudi jutranji obiskovalci Mangarta. Po jutranjem ritualu, pakiranju opreme in odganjanju nič hudega slutečih Slovakov s parkirišča (BERI: Na zgornjem parkirišču po novem obrača shuttle bus in vozniki niso ravno navdušeni, če jih tam pričaka »pleha«  kot sardin v konzervi, saj potemtakem nimajo nikjer prostora za obrnit, zato sem z najboljšim namenom uspešno preusmerila/odgnala na spodnje parkirišče tri avte, potem pa se je parkirišče začelo prehitro polniti, zato sva raje hitro pobrali šila in kopita) sva zagrizli v travnat breg. Nekje na sredi sem ugotovila, da sem skico pozabila v avtu, ampak nič ne de, saj je zato tukaj telefon. V jutranjem tempu, ki je dopuščal občudovanje prebujajoče se narave, slikanje rosnih planik in preganjanje spečih ovc, sva prišli pod najino začrtano smer- Jugozahodni raz (IV+/II-III). Kljub temu, da je pozabljena pohodna palica zelo očitno nakazovala pričetek smeri, sva se še malce ozirali na okoli, praskali po glavi in iskali prvi svedrovec, ki se je naposled le razkril. Končno sva zagrizli v hrapavo skalo. Pred nama je bilo sedem raztežajev res simpatične smeri, ki je kljub posameznim »šodrastim« odsekom nudila kompaktno skalo in lepo plezarijo. Kljub ležernemu tempu, so se cugi kar stopili in že sem bosa sedela na udobni travnati polički na vrhu raza, občudovala naravnost prelesten razgled na Loško steno, Jerebico, Razor, Kanin in varovala Klaro, ki se mi je brž pridružila pri tem početju. Ker je bilo za nama slišati še kar nekaj navez, sva jo hitro ucvri na pot in si tam razdelili opremo ter privoščili opoldanski počitek, saj naju je čakalo še sila napornih 20 minut kolenogrizenja do vrha Mangarta. Kot se spodobi sva se z malce (ne preveč) jamranja privleki do vrha, kjer je Klara dobila tako težko pričakovano štampiljko. Z vrha sva pomahale Niki na sosednji Jalovec in Dinu na malo bolj oddaljeni Triglav, nato pa se po zlizanih skalah oddrajsali nazaj proti sedlu in sivi kočiji, ki naju je vztrajno čakala. Za zaključek je sledil še skok v Rabeljsko jezero, skoraj ledena kava v Kranjski (Sanjski) in večerja z razgledom na Dovjem. Lahko samo dodam:  »Na še več takih odštekanih dogodivščin!«

Nazadnje urejano na 15 avgust 2021, 22: 22

1 komentar

Prijavite se za komentiranje
© 2021 Alpinistični odsek Železničar | Izdelava spletne strani dpoint.si