Ne gre za hud alpinističen vzpon, marveč za nekoliko drugačno dogodivščino J.
Naša zgodba se je pričela že v petek zjutraj, ko sva z Lučko po »češko« v sivo kočijo naložili ves živež, opremo in kolesi ter se odpeljali na dolgo pot proti Kobaridu. Kot se spodobi, sva naredili nekaj krajših postankov, podprli lokalne bare, si privoščili knajpanje v Soči, naposled pa se le pripeljali v Kobarid. Tam naju je že nestrpno čakala lastnica hostla in naju malce okarala, češ da sva pozni ter povprašala, kdaj pride še ostala ekipa, ki je obtičala nekje v ljubljanski gneči. Kaj kmalu se nama je pridružil še ostali del ekipe: Matic, kot glavni petelin ter Klara in Nika, ki sta dopolnili naš babji kokošnjak. S polnimi želodčki in vsak s svojim mačjim mladičem v naročju smo skovali bojni plan za vzpon, ki je sledil naslednji dan. Po jutranji kavi smo polni entuziazma že brcali mimo lipovega drevoreda proti Breginju. A to jutranjo vnemo so v Strem Sedlu že zamenjale prve kletvice, ko se je postavilo pokonci. V pogovornem tempu smo nadaljevali po cesti do vasi Sedlo, kjer se je naša pot odcepila v strm breg desno, proti Kobariškemu stolu, ki je bil tistega dne tudi naš cilj. Nekaj časa smo se vzpenjali po strmi betonski cesti, nato pa se je začelo…
Pesek je »frčal« na vse strani, gume so kopale v prazno, pot je tekel v potokih, slišati je bilo le še zvoke renčanja in tihega samopomilovanja, senca, ki so jo nudile krošnje dreves je počasi izginjala, temperatura je rasla, o sapici vetra pa ni bilo ne duha ne sluha. Poetično bi lahko rekla, da smo se počasi spuščali v Dantejev pekel a smo kljub počasnemu trpljenju zraven neizmerno uživali. Na tej točki jo je naš Matiček pametno ucvrl naprej, dekleta pa smo vztrajno mlela makadamsko pot, si ogledovale prelestne razglede in komaj čakale tisti obljubljeni transformator, kjer je sledila malica. Pa smo ga le dočakale, transformator v tistemu trenutku naš sveti gral, kjer nas je dobro spočit čakal tudi Matic. Trenutek za postanek in že smo »drveli« naprej, makadamska cesta je postajala zmeraj slabša. Kljub nizkemu naklonu smo se kar malce matrali, vmes so nas za nameček prehitevali še razvajenci na e-kolesih, katerim je vsak od nas namenil kakšen grd pogled, saj so zmeraj prehitevali na izjemno neprimernih in zahtevnih mestih. Kakorkoli že, uspelo nam je - »pribrcali« smo do pešpoti, kjer nas je pričakal prečudovit razgled na kaninske gore. Ob takem razgledu ti srce kar radostno zaigra. Svoje konjičke na pedala smo čez bodečo žico spravili na pašnik, nato pa smo se kar »pošrek«, po slabo vidni travnati potki spustili do planine Božca. Nika je pred planino pokazala svoje pastirske sposobnosti in odgnala čredo koz, ki so ovirale našo pot. Mudilo se nam ni, zato smo si na planini, po vsej verjetnosti v kurjem stranišču, privoščili še postanek za ogledovanje prekrasne gorske kulise in martinčkanje na soncu. Sledil je spust do mejnega prehoda Učja. Navzdol nas je dodobra pretreslo. Sobotni kolesarski izziv smo zaključili s pihanjem po razgretem asfaltu nazaj v Kobarid. Z nasmehom do ušes in kot se spodobi hladnim pivom v roki, smo sklenili, da se še pred »kočerjo« skočimo ohladit in umit v bližnjo Nadižo. Tukaj lahko dodam, da smo s svojim vonjem in glasnim govorjenjem s skritega kotička ob reki pregnali vse mimoidoče. Sveži, čisti in siti smo se nazaj v Kobaridu ujeli še z Urško in Milošem, ki sta prav tako s kolesi osvojila Kobariški Stol J . Večer poln smeha in radosti je minil, kot bi tlesknil s prsti. Po pravljici za lahko noč, ki jo je v snu uspel povedati Matic smo vsi po vrsti zaspali kot ubiti. Prebudili smo se v sončno nedeljsko jutro, a tokrat nas je pred vrati že čakal Robi, ki se nam je pridružil na osvajanju planine Zaprikraj. Kot kure brez glave, smo se po hitrem postopku pripravili in že smo bili v pričakovanju nove dogodivščine. Poleg Robija, ki je v kolesarstvu že prekaljen maček, sta se nam pridružila še Špela in Tomaž, ki sta se nam v hostlu sicer pridružila že večer prej. Tokrat ni bilo milostne ravnine kot dan prej, ampak smo kar takoj začeli poganjati v strm breg proti Drežnici, katerega naklon se je proti planini Zaprikraj, ali Smrdeči planini, kot jo je poimenoval Robi, še povečal. Navzgor je vsak malce plaval v svojih mislih in grizel v najprej asfaltni in nato v makadamski klanec. Na Zaprikraju sta nas pastirja prav prijetno počastila z naravnimi proteini, ki so pri nekaterih povzročili ekspresno praznjenje črevesja. Našega kolesarjenja pa tokrat še ni bilo konec, saj smo se odpeljali še na ogled slapa Curk, od tam pa v dolino. Priznam, da je bil spust pravi izziv, saj smo se do Drežnice podali kar po ozki poti, ki je bila vklesana v pobočje ter polna korenin in kamenja. Počasi in previdno smo se le pridričali nazaj v Drežnico, kjer se je Robi z ekipo spustil v dolino čez divje potke mimo Magozda, »mladiči« pa smo jo nazaj do hostla ubrali kar po asfaltni cesti. Dan smo zaključili z ritualom hranjena ter namakanjem v Nadiži.
Preživeli smo fantastičen vikend v odlični družbi, obdani s prečudovito naravo.
#kolesarskikoržek je zakon ;)
