Naj vas bralce naslov v angleščini ne zmede preveč, vendar ta naravnost perfektno opiše našo turno smučarsko ekspedicijo (počitnice) v Gruziji. Našo ekipo je je sestavljajo 6 »pajdotov« (od jugoslovanske starešine do generacije Z): Jan, Neža, Tim, moja malenkost, Klara in Klemen. Na pot smo se odpravili sončnega petkovega popoldneva (11.3), čakala nas je, kot jara kača, dolga pot do Tbilisija, ki je slovi kot prestolnica Gruzije. Pristali smo v zasneženo sobotno jutro, kljub temu, da smo bili vsi po vrsti nekoliko neprespani in nejevoljni, je v nas žarela iskra pričakovanj po snežnih dogodivščinah. Po dobri uri čakanja se je v nepozabnem slogu pripeljal naš voznik-vodič  Mate. Ob pogledu na majav kombi oz. »space shuttle«, smo vsi po vrsti izbuljili oči. Čudenje in trohica dvoma, če bo naša oprema preživela 500 km vožnjo po luknjastih cestah, se je pojavila, ko so naše smuči  romale na streho kombija. Mogoče me je v tistem trenutku resno zaskrbelo, da bo nekje sredi poti moja »prasica« padla v prepad in bom cel teden primorana nositi iste spodnjice (oprema je divjo vožnjo preživela). Ko je bilo vse pritrjeno, smo se stlačili v kombi in rodeo se je pričel. Za začetek smo naredili še krog po Tbilisiju in se hitro spoznali z divjo in na trenutke vratolomno vožnjo Gruzijcev. Naš voznik je med potjo malce odtaval, tavanju pa je sledil tudi kombi, zato smo ga spretno pregovorili, če lahko vozi nekdo od naših fantov. Od tega trenutka do Zugdidija je vse potekalo bolj umirjeno-po Evropejskih standardih, od tam pa do Mestie, pa je volan zopet prevzel Mate in ponovno smo bili kot vreče krompirja, katere premetava sem ter tja. Po mučnih 14 urah smo končno prispeli, do našega stanovanja, kjer smo se kot ožete cunje odvlekli vsak v svojo posteljo in odtavali v svet sanj.

Iz trdnega spanca naju je z Nežo nenadno zbudila Klara, saj nas je vodič Mate že čakal v jedilnici, midve pa sva se še zmeraj svaljkali v posteljah. Brez sprenevedanja sva na hitro pojedli zajtrk in vso opremo, prav nič lično zmetali vsaka v svoj nahrbtnik in se pridružili ostalim, ki so že nestrpno čakali odhod. Odpeljali smo do bližnjega izhodišča, kjer je »space shuttle« zakopal že na prvi ledeni ploskvi, zato smo raje nadaljevali peš. Sama sem se za skupino še nekoliko omotično vlekla, a naposled le prisopihala do njih. Povzpeli smo nekam nad vrh Tskhakzasari (2359m) in zaradi goste megle kmalu obrnili. Brez manjšega »fotoshootinga« se razume ni šlo. Sledil je prvi spust naše vrle ekspedicije. Vriskali in kričali smo od samega veselja, saj smo prvič po dolgem času vijugali po mehkem pršiču. Turo smo zaključili z nasmehom do ušes. Popoldan je minil ob zagretem igranju enke in nabiranju energije za naslednji dan. V večernih urah se je oglasil prav poseben zvok, želodcev željnih hrane. Prepričani smo bili, da bomo v našem domovanju dobili kaj za pod zob, a temu ni bilo tako, zato smo se prav počasi odkotalili do centra mesta v restavracijo in se do dobra najedli gruzijskih dobrot. S prepolnimi želodčki smo zadovoljno odkorakali nazaj v stanovanje.

Napočil je nov dan in nova tura, tokrat nas je Mate pričakal z drugim kombijem in to kar z voznikom vred, saj je svojega večer prej razbil. Odpeljali smo se v okoli 20 km oddaljeno gorsko vasico, katere ime sem pozabila, vmes pa naredili še kratek postanek za občudovanje mogočne gore Ushba. Ponovno smo si nadeli turno opremo in zagrizi v beli breg, po poti navzgor se nam je pridružil še vaški kuža, kateremu se je »zaluštalo« potepanja z neznanci. Po dobri uri hoje se je Klemenu zlomila vez. O joj, kaj pa sedaj??? S prva so jo fantje poizkušali popravit s »silver tejpom«, toda neuspešno, zato sta se Jan in Tim odločila, da Klemenu olajšata pot in mu vsak neseta po eno smučko, on pa bo počasi, a vztrajno nadaljeval peš po udirajočem se cevcu. Po nekaj urah švicanja smo prispeli na vrh Detsilija z 2564 n.m.v, odprli so se nam prelestni razgledi na okoliške gore, predvsem na famozno Ushbo. A kaj kmalu se je okrepil veter, to je bil znak, da je čas za spust v dolino, vmes smo pobrali še vidno izčrpanega Klemena in skupaj odsmučali v dolino. Celotno pot navzdol nas je obdajala čudovita pokrajina in fenomenalen pršič, Klemen se je od vsega navdušenja nad tako dobrimi razmerami zaletel kar v drevo. Ponovno smo »privriskali« na izhodišče  in se odpeljali nazaj v Mestio. Med vožnjo je vodnik Mate dobil noro idejo, da bi se zvečer povzpeli do višje ležeče koče, naslednji dan pa nadaljevali proti ledeniku pod Ushbo. Domislica nas je presenetila, saj smo bili vsi malo zdelani od ture. S Klemenom sva se odločila, da bova večerni vzpon zaradi starih in novih poškodb (nedolžno drevo, le ni bilo tako nedolžno) izpustila in raje zavila na lokalno smučišče. Ostali člani pa so se okoli desete ure zvečer odpravil proti koči, do katere so prispeli v poznih večernih urah. Preden se je njihov bivak segrel je minilo kar nekaj časa, zato so se družno odločili, da ta proces segrevanja pohitrijo s Cha-Cho (lokalno žganje). Sledila je neprespana noč, zatem pa še naporno-zmačkan vzpon. Bivak ekipa je zaradi »izčrpanosti« po dobrih dveh urah hoda, raje odsmučala v dolino. Presenetil jih je grd spust, skozi gosti gozd, ki ni požel vala navdušenja. Kljub marsikateri nevšečnosti, ki se je dogodila tisti dan, so se varno vrnili v dolino. Na drugi strani pa sva s Klemenom podpirala lokalno žičničarstvo in preživela čudovit dan na smučišču Hatsvali, kjer ni manjkalo dobrih zavojev in pršiča. Kljub negodovanju vodiča, smo si naslednji dan vzeli dan za počitek, se končno dobro naspali, najedli lokalnih jedi, se malce spoznali z lokalno zgodovino, kulturo ter skritimi ulicami in cestnimi prebivalci Mestie-kravami in psi.  

Sledil je težko pričakovan izlet v Ushguli. Ushguli velja za najvišje ležečo vas v Evropi. Do tja nas je vodila ovinkasta, ozka cesta, ki je moj želodec obrnila na glavo. Ko smo končno prispeli v zasneženo vas, nas je Mate neučakano priganjal. Skoraj s svetlobno hitrostjo smo si nadeli vso robo in »oddrajsali« neznano kam. Sledili smo utrjeni gazi skozi simpatično vasico, vmes počohali kakšno nastavljajočo se kravico, nato pa zagrizli v breg. Sama sem zavzela mesto »pobiralca morebitne padajoče opreme« in v tempu »lagano sportski« grizla v strmino, ki se je postopoma povečevala. Klara, ki je hodila pred mano, se je mojemu obračanju v ovinkih do dobra nakrohotala. Kaj pa morem, če imam hudo negibljive boke :P. Naposled smo le prišli na vrh nekega tritisočaka, sneli kože, nadeli čelado in se zaradi orkanskega vetra po hitrem postopku spustili v Ushguli. Moram priznat, da je bila to najboljši turni smuk do sedaj, občutek lahko opišem, kot nepozabno plavanje po beli smučini. Prežeti s pozitivnimi smučarskimi občutki smo se kot uročeni vrnili nazaj v Ushguli, kjer smo se še nekaj ur nastavljali sončnim žarkom in debatirali o najrazličnejših »provokativnih« tematikah. Sledila je okusna večerja oz. veličastna pogostitev. Odlični turni smuki smo nazdravili s Cha-Cho, a kar hitro se je naš prelep dan sprevrgel v prepirljiv večer, namreč zaradi nesoglasji, ki so se vlekla že od prvega dne, se je naša skupinica dokončno sprla z vodičem. Z namero, da spore naslednje jutro zgladimo in se odpravimo še na en prečudovit turni smuk, smo vsak v svojih mislih popadali v posteljo. Nastopilo je jutro, vasica obdana z belimi vršaci je naravnost jemala dih. Pripravljeni na mirovna pogajanja smo en za drugim kapljali v jedilnico, čutiti je bilo napetost, ki bi jo lahko rezal z nožem. Zelo kmalu je postalo jasno, da smo sodelovanje z  vodičem zaključili in se namesto v hrib podali na stresno vožnjo nazaj do Mestie. Vsi pod vplivom dogodkov smo celi dve uri molčali kot grob. Kakor hitro je bilo le mogoče, smo z vodičem poračunali za preteklo vodenje, nato pa so se naše poti razšle. Preživeli smo mirno popoldne ob igranju družabnih iger in analiziranju dramatičnih dogodkov, seveda je sledila tudi okusna večerja.

Obetal se nam je še en prečudovit dan, ki smo ga preživeli na smučišču Hatsveli, ta je nama je bil s Klemenom že do dobra poznan. Z užitkom smo izkoristili še zadnje vijuganje po belih, urejenih, gruzijskih strminah. Zvečer smo vsi po vrsti vestno spakirali svojo opremo, ki je bila razseljena po celotnem apartmaju. Po prekratki noči, nas je v jutranjih urah pričakal voznik, z namenom, da nas odpelje nazaj v Tbilisi. Še preden sem se obrnila, je bila vsa oprema že naložena na streho enoprostorca, mi pa smo postrojeno sedeli in mahali Mestiji v slovo. Seveda vožnja po Gruziji nikoli ne mine brez zapletov, vmes se je zaradi slabega bencina pokvaril avto. Na srečo je bil naš voznik iznajdljive sorte, zamenjali smo avto, voznika in že bili nazaj na poti v Tbilisi. Kot bi mignil smo bili v prestolnici, udobno nameščeni, tokrat kar v hotelu, s prečudovitim razgledom na mesto. Poslednji dan smo obiskali vroče kopele (Bremzi, 2022), se do-dobra odmočili in zdrgnili staro kožo. Dekleta smo nato odhitela po spominke, fantje pa na stejk in pivo, po celem dnevu tavanja smo se ponovno našli v hotelu, od koder nas je v večernih urah taksi odpeljal nazaj na letališče. Po neprespani noči na letališčih in peturnem tresenju na letalih smo se končno vrnili v deželo na sončni strani Alp - našo ljubo domovino Slovenijo.