Ura je bila zgodnja, ko mi je že zazvonil telefon, da Timi, Katja, Roki in Nika že nestrpno čakajo pred vrati, zato sem še nekoliko omotična prihlačala do avta in že smo bili na poti do Zajzere in naše nove dogodivščine. V avtu smo glasno krulili na komade Bepopa, Game Over …, preden smo parkirali, pa, kot se spodobi, so za energijo igrali Laibachi (Trboveljska nacionalna himna J ).

Kmalu za nami so prišli še ostali tečajniki in že smo strumno v vrsti korakali proti slapu Peter Pan in vmes malce pomendali sveže zratrakirano  tekaško progo. Po prekopicevanju čez zasnežene skale smo le prišli pod slap, si brž oblekli pas, obesili vso opremo, obuli dereze in nadeli čelado. Po nekolikšni zmedi sem skupaj s Sašo, Rokijem, Ajdo in Kristjanom pristala pod Gresovo taktirko. Ta nam je najprej nakazal izdelavo sidrišča za spust »abalakov«, sledil je prikaz izdelave in spusta na en ledni vijak. Stvar je izgledala popolnoma enostavna, dokler se izdelave nismo lotili tečajniki. Lahko priznam, da sem imela pri štrikanju vozlov z rokavicami kar precej težav, saj tega do tedaj še nisem počela, no ampak je uspelo (tako bolj po polžje). Na naslednji postaji nam je Bošt pokazal, kako izdelati vmesna sidrišča z dvema vijakoma, ali pa z enim vijakom in »Abalakovim«, kot se spodobi smo zagrizeno vrtali v led, da je le ta postal kot švicarski sir, polen lukenj. Sledila je že nestrpno pričakovana malica, nato pa smo nabrusili dereze in cepine ter pod okriljem Kruha in Dalenca »pikali« v zaledenel slap, bilo je naravnost odlično.

Dan je minil kot bi mignil in že smo bili nazaj pri avtu, polni novih zgodb in navdušenja. Sledila je še analiza v Kranjski, kjer smo bili malce okarani, da bomo morali vozle še malo trenirati, pa naj bo to v rokavicah doma ob  radiatorju, da ostalo je bilo za prvič superca; male zmage :). S polnimi želodčki smo se spet napokali v Timov »party« avto in že smo bili na poti proti domu in stiskanju ob topli peči.