Marko Žličar

Marko Žličar

19 junij 2022, 20: 57

Mladinska smer v Storžiču

Z Andrejem Pečjakom (AO Domžale) in Mitjo Prešernom (AO Radovljica) smo se danes podali v Mladinsko smer v Storžič. Na spletu nisem našel veliko opisov kopnega skalnega plezanja v tej smeri, ki je najbolj obiskana pozimi. Zato je bila Andrejeva ideja še posebej privlačna.

Ob 6.30 smo parkirali pri Domu pod Storžičem in se podali do vstopa v Kramarjevo smer, jasno in očitno vidno že od daleč. Po njej smo se vzpeli do bivaka - na tem delu srečaš približno 30m ocene III, ki ponudi lepo, zelo kompaktno skalo in ni poceni, zato se je pametno varovati. Tik pod bivakom pa je se je pred časom v kaminu zgodil podor, zato je zdaj obvoz po strmi skali na desni strani kamina, kjer so vrli Tržičani nabili dva klina in navrtali dva svedrovca (IV). Tik pod bivakom je treba zaviti ostro v desno, čeprav te intuicija sili naravnost.
Nato smo se po desni strani bivaka podali v Mladinsko smer, z izjemo 60m z oceno IV smo plezali nenavezani. Izplezali smo na potko na zahodnem grebenu Storžiča in sestopili po poti skozi Žrelo.
Tip smeri je podoben Kratki nemški v Steni, skala v trojkah in štiricah pa je presenetljivo kompaktna in ponuja uživaško plezanje.

Za dostop do smeri smo potrebovali slabo urco, za sam vzpon pa tri ure s krajšo pavzo pri bivaku vred.
Hvala Andreju in Mitji za super družbo!

V soboto, 26. marca 2022 je v Domžalah ponovno potekalo Odprto državno prvenstvo v imitaciji lednega plezanja oz. orodnem plezanju. Ker ima AOŽ tradicijo v drytoolingu po prezgodaj preminulem Sašu Žitniku - Žiletu, se nas je nekaj odločilo, da nabrusimo cepine in dereze in se dogodka udeležimo. Dino, Tilen, Rok M., Lucija in jaz smo tekmovali, Nika pa je dan konkretno ovekovečila za vnuke (in pravnuke in prapravnuke – 500 fotk).

Za tekmovalce s precej omejenimi izkušnjami v orodnem plezanju in brez tekmovalnih izkušenj smo se kar dobro odrezali in Tilen je celo za las zgrešil finale v močni moški konkurenci.

Dan je bil perfekten, sonce nas je opeklo, vzdušje je bilo vrhunsko, štirice v finalu pa paša za oči. Pred podelitvijo smo se s tišino spomnili tudi slovenskih prvakov v lednem plezanju, Žileta in Janeza Svoljška.

Prvenstvo v lednem plezanju je dogodek, ki se ga je vredno udeležiti vsaj kot gledalec, izjemna izkušnja pa je na njem tudi tekmovati.

19 januar 2022, 17: 17

Ozebnik in Kotovo sedlo

Letošnja zima je malo čudna. Ni ne zima ne pomlad ne nič. Snega ni veliko in zato je izbor možnosti za turno smuko kar zožan. S Timom sva se uštulila Klari in Janu, povabil sem še prijatelja Roka, Jan pa Mateja in klapa je bila zbrana. Kot pol Slovenije smo se namenili iz Tamarja nekam gor, na Kotovo sedlo ali Ozebnik. Že v Vodicah je bil smeh, ko smo srečali Robija, Borjo in Luka, ki so imeli isti cilj.

V Planici se je že nabiralo plehovje, mi pa smo namontirali dilce in po slabi urci smo bili pri Domu v Tamarju. Klara nas je povijugala skozi šumo in pričeli smo se vzpenjati v smeri Jalovca. Sneg je postajal trši, mestoma napihan, mestoma poledenel. Ko smo pričeli cikcakati, je postopoma utihnil tudi živahen čvek in vsak je borbal sam pri sebi do razcepa, kjer so se Klara, Jan in Matej podali na Ozebnik, Tim, Rok in jaz pa proti Kotovemu sedlu. 

Postanek na vrhu, sendvič in čaj iz nahrbtnika. Čeprav nas ni grelo sonce, je bil razgled na okolne vršace fenomenalen. 

Spust je bil lep, ljubitelji pow powa pa ne bodo prišli na račun. 

Pivo v Tamarju je hladno, ampak Rok je vedel za skrivno orožje, ki pogreje: čili medico. Po eni uri smo dočakali še nasmejane Ozebničane.

All in all, ena lepa tura članov AOŽ.

S Tilnom Kreftom sva bila povabljena k zanimivemu projektu. Andrej Pečjak (AO Domžale) si je že pred časom ogledoval skalo v JV steni NŠG in je rabil družbo, ki bi splezala in opremila novo smer. Dva popoldanska in en celodnevni izlet na Vršič kasneje je bila smer rojena in dva dni po postavitvi tudi prvič ponovljena (Nejc in Julija Šter). Intenzivka, 130m, 6a.

Dostop je z Vršiča po melišču neposredno pod steno, levo od Kamenkovega kamina. Uradno se prične takoj na koncu melišča, kjer lahko za ogrevanje poplezamo 20m lahke skale, ocena II. (Ta del lahko izpustimo in vstopimo enako kot za Kamenkov kamin.) Nato nas pričaka široka polica, v steni pa prvi svedrovec. Smer poteka naravnost navzgor, v rahlo previsno poč v kompaktni črni skali, kjer so lepi stranski prijemi na poličko (5c). Sledi rahlo zoprn prestop v levo in nato plezanje navzgor in rahlo v levo do prvega sidrišča na dva svedrovca (5c). Nadaljuje se navzgor in v desno, po platkah do stika s Pokljuško smerjo, ki jo prečimo (5b). Sledi previsni detajl črne skale, dobro opremljen s svedrovci, splezamo rahlo v desno in nato navzgor (6a). Nato se držimo nekaj metrov desno od pokljuške v beli skali do stolpiča, kjer prečimo dva metra v desno na sidrišče (svedrovec z rinko, ne prvi, drugi - poglej malo za vogal - 5a/b). Od tam je že vidna lepa kompaktna poč, kjer poteka zadnji raztežaj - prečimo pod rušjem v lahkem svetu, nato pa zagrizemo v kompaktno poč, ki se začne rahlo previsno z dobrimi oprimki, vpnemo svedrovec in nato še prusik, nadaljujemo pa lahko ob poči rahlo po desni, kjer so zanimivi stranski oprijemki, ki omogočajo precej športno-plezalne gibe (6a). Na koncu poči po pesku in še malo navzgor, nas pričaka zadnje sidrišče (dva svedrovca). Sestop je lahko po potki (20 m navzgor in v levo) ali pa s tremi spusti ob vrvi (z zgornjega sidrišča do sidrišča Pokljuške smeri, rahlo v levo - 35m, nato do prvega sidrišča Intenzivke - 35m in do dna - 30m). Opozarjam na dolge spuste, ki zahtevajo 70m vrv ali združevanje dveh vrvi. Smer je v celoti navrtana, v smeri sta tudi en klin (drugi raztežaj, pri platkah) in en prusik (zadnji raztežaj). Za psiho se da uporabiti še kakšen frend.

Vabljeni k ponavljanju!

Hvala Andreju za zanimivo izkušnjo! Smer se imenuje Intenzivka, po intenzivni terapiji, v kateri je Andrejeva žena, vrhunska alpinistka Jasna Pečjak premagala okužbo s koronavirusom.

14 marec 2021, 21: 11

Lenuhova in Zeleniška

Kdor čaka, dočaka in tako smo tudi mi dočakali odprte občinske meje, 2. stopnjo plazovne nevarnosti in dobre razmere v grapah.

Več razlogov je bilo, da smo se odpovedali dolgi turi in se odločili, da se gremo malo pasti po številnih grapah Begunjščice in Begunjske Vrtače. 6. marca smo se Matic, Tilen, Gašper in jaz zarana pripeljali na Ljubelj in zagrizli v breg. Severna stran Begunjske Vrtače se je skrivala v megli in malo smo razmišljali, katera sodobna tehnologija nam bo pomagala najti vhod v prvo grapo. Pa se je odprlo in je šlo kar na oči.

Prva tarča: Lenuhova grapa. V letošnjih razmerah je snega veliko in grapa je bila dobro zalita. Naprej smo poslali lokomotivo Gašperja in se pošlepali na njegove stopinje. V približno eni uri smo bili na vrhu, kjer so vladali zimske razmere, veter in megla. Prečili smo po grebenu v neznano, saj je belina ponovno zakrivala vse okoli nas. Poplezali smo zanimiv, izpostavljen detajl in že smo bili nad grapo Y in Centralno grapo na Begunjščico.

Sledili sta malica in prvo nastavljanje sončku na Velikem vrhu Begunjščice, kjer smo srečali skupino AOŽjevk. Vesna se je ponudila, da nam naredi fotko za vnuke in že smo se spuščali po Centralni.

Naslednja tarča: Zeleniška smer. Prvič sem jo plezal pred dvema letoma z Maticem Novakom (GRS Radovljica), ko je bilo v celotni smeri le za vzorec snega in nekaj malega ledu, oba skalna skoka je bilo potrebno konkretno poplezati in občasno s cepinom ali derezo popraskati po skali. Tokrat je bila pravo nasprotje. Navezali smo se pod edinim očitnim skokom, kjer je Tilen v skali našel dva klina za štant. Z Gašperjem sva potegnila raztežaj in pol, Tilen in Matic pa prvi raztežaj kot se spodobi, nato pa kar na štajerca do vrha. Legitimno, saj je sneg držal, naklon pa tudi ni bil prehud. V urci in pol smo izplezali. 

Na vrhu nas je pričakalo odlično mesto za martinčkanje s pogledom na greben Begunjščice. Poskusili smo sestopiti po SZ grebenu, vendar je bilo zaradi napihanega snega prenevarno za zdrs, zato smo se ponovno vzpeli proti Velikemu vrhu in sestopili po Centralni grapi. Ko se nam ni več dalo in so se kolena že oglašala, je šlo pa po riti – hitreje in lažje. Tilen, dobra ideja.

Ker se nam ni nikamor mudilo in je tudi uživanje v razgledu in dobri družbi razlog za zahajanje v hribe, smo turo razvlekli na 9 ur. Koča je bila že v senci, tako da smo se spustili do parkirišča in se odpeljali nazaj v realnost.

10 avgust 2020, 17: 50

V kratkih hlačah v Kratkohlačo

Mi piše Tilen, če bi šel v soboto kaj plezat. Sonce bo, jaz pa imam Kratkohlačo že nekaj časa ogledano, zaradi raznovrstnosti opisov in skic, ki marsikateremu raztežaju pripisujejo ocene do V+, pa sem čakal na primernega (močnega) soplezalca – in kdo bi bil primernejši.
Torej ob spodobni uri štartava iz Ljubljane do Kamniške Bistrice in naprej, kot se spodobi, z avtom do Jermance. Naprej pa v zelo primernem tempu (hvala Tilen) proti Kamniškemu sedlu. Po opisu bi naj pri balvanu krenila pod steno Planjave, vendar midva primernega mesta ne najdeva in se napotiva okoli ruševja in nato malenkost navzdol. Se pa da smer od daleč zelo lepo ogledati in poteka po dosti jasnih razčlembah. 

Glej ga zlomka, na vstopu ravno začenja plezati trojna naveza Rašičanov. Med tem nekaj prigrizneva, se opremiva in naveževa ter začneva tudi midva.

Prvi raztežaj poteka po jasni zajedi v rahlem loku na lažji teren, kjer zabijem dva klina za štant točno pod previsom, ki ga suvereno odpleza Tilen vse do travnatega pobočja. Prav prideta 70m cvilinga, ker nama prihranita morebitni tretji raztežaj. Smer se nadaljuje med dvema votlinicama v izrazito zajedo/kamin, kjer je v zgornji tretjini na strmem terenu možno napraviti sidrišče na dveh že zabitih klinih, vendar je bolje nadaljevati do lažjega sveta z nekaj rušja, kjer je sidrišče narejeno rahlo na desni. Nato sta dve možni varianti naprej, malo bolj po levi čez rahel previs ali naravnost v zajedo (izbereva previs, da se ne križava z Rašičani). To naju pripelje do travnatega sedla, od koder se sprehodiva do zanimivega okna in skozenj. Tu je možno smer zapustiti, kar naredijo kolegi z Rašice, midva pa slediva Miheličevemu nasvetu in nadaljujeva še „dva raztežaja v prijetnem plezanju po stopničastem grebenu, ki zgoraj preide v drnaste strmali, kjer treščiš v markacijo“. Oh, Mihelič :) Do tega treščenja z markacijo sicer splezaš še prvi raztežaj po navrtani (!!!) štirici, od koder sledi zanimiv prestop čez škrbino na sosednjo steno, kjer naletiš na 3m dejanske petice, v kateri pa sta dva klina. Nato pa do travnatega vrha, kjer se nahaja celo sidrišče na dva limanca (na tleh).

V celotni smeri težavnost načeloma ne preseže IV+, razen v omenjenem prestopu v zgornjem delu. Smer je lepa, v trojkah nekoliko podrta, kot se za KSA spodobi, v višjih ocenah pa prijetna z dobro skalo.

Sledil je sendvič za lačne planince, nato pa sestop v drncu do koče, kjer je bil radler dober kot že dolgo ne. Sestop do avta in burger v Kamniku, pa je bil odlično izkoriščen dan v prijetni družbi naokoli.

Menda da Teranovo smer nad Jezerskim (III/3, M, 80°/45°-60°, 350m) mora pa vsak enkrat splezat. Tokrat sem bil jaz na vrsti. V četrtek ob 6h sva se z Janom Škorjancem (Saleški AO) dobila na parkirišču in krenila proti vstopu misleč, da sredi tedna pa ne bo gužve v smeri. No, pred nama je bila že ena naveza, ena nas je z malo ali nič varovanja prehitela po desni, za nama pa sta bili še dve. Kljub gužvi in čeprav je od daleč izgledala zelo borno zalita, je smer ponudila lepo mešano plezanje. Ker je opisov smeri na spletu več kot dovolj, se bom osredotočil samo na trenutne razmere v smeri (na dan 16. 1. 2020).

Smer je relativno slabo zalita, led je tanek, vendar so skale vsaj delno prekrite in dry toolinga praktično ni. Na najbolj izpostavljenih delih (strmih) so dobre možnosti varovanja z lednimi vijaki (priporočam krajše). Kar je snega, je pomrznjen in drži. Odsvetujem klina v lopi na koncu prvega raztežaja, ker sta slaba – jaz sem naredil sidrišče na led. Sicer je v smeri kar nekaj že narejenih sidrišč na kline, 70m dvojna vrv je bila ravno pravšnja. Izstopna prečka je odlično narejena in shojena. 

Skratka, lep dan, super družba in nasmeh do ušes. 

08 januar 2020, 17: 39

Tosc - Vzhodna grapa (III, 250m)

Drugi januar je bil prijazno prazničen, vreme je bilo vrhunsko in s prijatelji sem se odpravil v hribe.

Po vremenskih poročilih in pričevanjih so bile v Julijcih dobre snežne razmere, zato smo izbrali Vzhodno grapo na Tosc (III, 250m, naklon pa menda 40-45°).

Še v temi smo jo ubrali z Rudnega polja mimo planine Konjščice do Studorskega prevala, nakar smo se usmerili v desno pod zahodno steno Velikega Draškega vrha, v dolino Vrtačica. Z vzhodne stene Tosca visijo opasti, ki smo jih tako raje opazovali od daleč, dokler nismo ugledali našega cilja – Vzhodne grape na Tosc, ki je zelo očitna in se je ne da zgrešiti, ko prideš dovolj daleč severno. Prečili smo manjšo plazovino in se zapodili s po dvema cepinoma v rokah v grapo, ki je bila odlično narejena – kompakten pomrznjen sneg, v katerega so se pogreznili večinoma samo sprednji zobje derez in je šlo do vrha po prstih. Grapa je zaradi lege zaščitena pred močnim soncem in verjamem, da so v njej tudi teden kasneje še vedno dobre razmere. Štriki in plezalna oprema niso potrebni. 

V dobre pol urce smo izplezali na obširno planoto Tosca, potem pa je samo še sprehod na vrh. Nebo je bilo brez oblačka, sonce nas je razvajalo, pogled na okolnje hribe vključno z očakom Triglavom pa je bil fenomenalen. Pri sestopu smo srečali par, ki je ravno splezal po isti grapi, tip je bil pripadnik GRZS in med kratkim čvekom mi je navrgel, da je to grapo že smučal – verjetno ni edini, ampak jaz bi še živel J.

Sestopili smo po običajni poti na jugovzhod, naklonina pa je ravno pravšnja za sankanje po riti. Sneg je postajal mehek, tako da je bila hoja bolj energetsko potratna. Tako smo opustili misel na Viševnik in preko Studorskega sestopili naravnost proti izhodišču. Vrhunski dan, nekaj slik pa govori zase! Toplo priporočam vsem, ki vas veselijo luštne kratke grape! 

Pisal se je 7. december 2019, dan ferajnovskega Miklavževega koncerta najboljše ferajnovske rock skupine RiT, pet ferajnovcev pa se je na pobudo vedno hiperaktivnega Rokija začelo poigravati z mislijo, da izkoristimo idealne decembrske snežne razmere na vršacih in skočimo na kralja – na Triglav.

Ob polnoči smo krenili iz Ljubljane, trije najbolj korajžni celo direkt z Metelkove. Noč je bila jasna in malo pred drugo uro smo že maširali iz Krme. Takoj nad 1000 m.n.v. so tla začela postajati bela, pot je bila shojena in v soju čelk smo hitro napredovali. Malo nad Prgarco smo montirali dereze in ob malo čez 5. uro zjutraj pripikali do Kredarice. Tam je bilo kar živahno, eni so se prebujali, tisti, ki smo hodili ponoči pa smo se malo okrepčali, pogreli prstke in se opremili za na vrh. Pot je bila zgažena in prečka je dobro držala. Sončni žarki so nas ujeli na Malem Triglavu in ves čas hoje po grebenu smo se kopali v rdečkasti svetlobi in uživali v božanskih razgledih. Aljažev stolp je letos z jugovzhodne strani napihan s snegom in deluje kot malo bolj grotesken snežak. Po obveznem fotosešnu, ki bi v času fotografskih filmov s 36 posnetki dosegel astronomske stroške, smo sestopili ko Kredarice, kjer vremenarji skuhajo najboljšo turško kavo (prisežem). Spust do Krme je minil precej hitro, v avtu pozabljena Cockta je bila prijetno ohlajena in odpeljali smo se do pice, kjer sta nas ujela horjulska nadčloveška Kavčiča (beri tukaj: https://www.aozeleznicar.org/kaj-se-dogaja/kaj-se-dogaja/item/271-dve-decembrski).

Časovnica: Krma-Kredarica 3:20-3:40 (pogojeno s splošnim počutjem in EMŠO), Kredarica-Triglav 1:30, Triglav-Kredarica 1h-1.30 (odvisno od moči nasprotnega toka gornikov) in Kredarica-Krma 2:30.

Skratka, dan izpolnjenih želja in veselja, ki se ne dajo opisati z besedami, zato pa več povejo slike. 

Udeleženci: Rok Mihovec, Matjaž Weiss, Nejc Erklavec, Martin Grosek, Marko Žličar

31 december 2019, 19: 05

Y v Begunjščici

Pisal se je 28. december 2019, s Timom Pavškom in Niko Smole Čenčo smo se namenil sprobat kakšno grapco. Izbira se je začela večer prej v skupnem četu na Obrazni knjigi, kjer so padale ideje, dokler ni obveljala, da gremo za začetek nekaj enostavnega, sploh glede na relativno uboge snežne razmere, zaradi katerih je marsikatera skala verjetno na svežem zraku in ovira napredovanje nadebudnih gornikov. Izbrali smo Y v Begunjščici (III, 250m, 35°-50°).

Ob za naju s Timom tečno zgodnji uri (Nika pa cela razposajena) smo se dobili v okolici Ljubljane. Sledila je vožnja na Ljubelj z napol praznim tankom avtomobila, se vehementno odpeljali mimo vseh bencinskih pump, ker mamo mi to, v hrib pa je avto pospešeno odšteval kilometre, ki jih imamo še na voljo in na vrhu kazal nič kaj zavidljivo številko 4 (štiri).

Ob 6h smo v soju čelk zakorakali proti Zelenici, ki smo jo ugledali kakšno urco kasneje. Ravno se je jasnilo, na terasi smo se krepčali s prvim sendvičom in toplim čajem iz termosk in opazovali praktično kopna melišča proti Begunjščici. A čmo sploh? Pa smo rekli, dejmo probat.

Kjer melišče ni kopno, se pogrezne do pasu tudi ultra lahka kategorija Marko, Tim pa se je tem znanstvanim poskusom raje izognil po bolj trdnem terenu, le Nika je hodila kot Jezus po vodi. Po pomrznjenem melišču pa smo relativno hitro prispeli do vstopa v grapo, ki je bila presenetljivo dobro narejena, snega res ni dosti, kjer pa je, je delno spihan, delno pomrznjen, včasih pa malo pogaziš. Kakorkoli že, pikanje je bilo sploh v bolj pomrznjenih delih pravi užitek, Nika je poskakovala pred nama do grebena in večinoma je šlo kar po prstih. Na grebenu brezveterje, sprehodili smo se do Velikega vrha, pomalicali, posneli mandatorni skupinski selfie, potem pa po primerno zaliti in pomrznjeni Centralni grapi dol. 

Ponižno tudi javljamo, da so štruklji v Domu na Zelenici še vedno dobri.

Stran 1 od 2
© 2022 Alpinistični odsek Železničar | Izdelava spletne strani dpoint.si