Za vikend je bila sprva lepa napoved, bolj kot se je pa le-ta bližal, boolj se je spreminjala na slabše.

V soboto sva se z Metkom ogrevala v neopremljenih smereh Ratitovca. Napoved je za nedeljo napovedovala popoldanske plohe, kar je pomenilo kratko smer in še krajši dostop. Glede dostopa ni bilo težav, Vršič bo; zataknilo pa se je pri izbiri smeri. Vse lažje smeri, ki jih v Vršiču še nisem plezala so bile glede na napoved predolge. Tako sem glede na skico, opis in ostale opise na spletu sklenila kompromis v Ribi.

Vstop v smer sva najdla s prve. Prvi cug je bil lep in ne težek. No, potem pa se je začelo. Z izjemo zadnjega cuga, lahko rečem da sem v vseh vmesnih našla detajl. Pa naj bo to majav ključen stop, previs, dva ali trije. Vendar so bili na srečo detajli ravno nad sidrišči tako da sem opazovala kako najlažje čez in gibe kopirala. Sidrišča so povečini urejena, nekaj klinov se najde tudi v teh ključnih delih. Vseeno pride prav kakšen frend. Glede na opis na plezanje.net sem pričakovala zelo krušnjivo skalo, kamnolom; vendar se mi ni zdelo da smer odstopa od slovenskega povprečja. Preveriš preden primeš, drugače pa se vedno najde nekaj solidnega.

Iz udobja stola lahko rečem da ni ravno najlepša smer, daleč stran pa od tega da bi bila grda. Se lahko fajn naplezaš.

In glede časovnice: ravno usedla sva se v Mihovem domu ko je začelo deževati. Znava (več sreče kot...).