David Kozjek

David Kozjek

11 avgust 2019, 07: 57

Špik po Pavlinih sledeh

Zapisal: Nejc Erklavec

Budilka zazvoni ob 3.20. Vstanem, spakiram opremo in krenem proti Podutiku, kjer se dobiva z Davidom in nadaljujeva pot proti Jesenicam. V Martuljku zavijeva proti brunarici pri Ingotu. Ob 5ih se še rahlo zaspana in z nahrbtnikom na ramah s parkirišča usmeriva v gozd in hitro ugotoviva, da bo dan vroč. Kmalu nama gams pokaže pot. Znajdeva se pod 900m visoko steno, ki se najde na večini ''umetnin'' iz mojega otroštva - Špik.

Brez obotavljanja se nad snežiščem poženeva v steno. Po grapi prideva na Zeleno glavo in naprej na Dibonovo polico, kjer se ustaviva in naveževa. Prvi raztežaji so postregli z lepim plezanjem v dobri skali in s soncem uprtim v steno. Že na drugem sidrišču sem, kljub izživljanju s kladivom, v skali pustil svoj klin. Skala je kmalu postala deloma zelo krušljiva, zato sva nadaljevala počasi in previdno. Krušljivost sta na težjih mestih dodatno popestrila mokra skala in poraščenost z mahom. Po več urah plezanja sva postajala izmučena, najtežji del pa je bil tik pred nama. David je splezal do lope, nad njo pa je bil previs z veliko razpoko. V njej je zagledal dva klina, zato je s težavo splezal vanjo, nato pa ugotovil, da bo zapustiti razpoko mnogo večji problem. Z nekaj obrati okoli svoje vertikalne osi in močnim ter pospešenim dihanjem je splezal iz z mahom poraščene luknje in nadaljeval, dokler ga ni ustavil konec vrvi. Čakal naju je še 10 metrski raz, nato pa po lepi trojki do vrha Špika.

V družbi dveh kavk sva pospravila plezalno opremo, pojedla vsak svoj sendvič in se naužila lepih razgledov na okoliške hribe. V pasji vročini in s hladnim pivom v mislih sva se po melišču mimo gamsa in glasnega svizca skozi Kačji graben v eni uri in dvajset minut spustila za 1600 metrov do Pišnice, kjer naju je s hrano in hladno pijačo pričakala šoferka Nina. Dolg, prijeten in naporen dan smo zaključili pr' Firerju.

p.s. Hvala Davidu za odlično turo in Nini za požrtvovalnost s prevozom

 

Nina si je zagotovila dopust in evo. Spet jo maham po lovski stezi pod Debelo peč. Stezo že dodobra poznam. Vendar se ne morem izogniti mokrim travam in grmovju, ki kar zlivajo vodo po najinih nogah in čevljih. V dobri uri prideva pod steno. Oba povsem premočena od vlage v zraku in prej omenjenih trav- grmovja. Nič čudnega, saj je še par ur nazaj močno deževalo.

Pod steno si malo oddahneva, si namestiva opremo in štartava. Sprva nenavezana. Nino spustim naprej, da imam kontrolo. Ona pa kar pleza. Sploh je ne prepoznam. Povsem druga Nina kot v Virensu. In tako priplezava do 1. večje težave v smeri. Tu se naveževa. Kamin z oceno III+ ne bi bil nič posebnega, če ne bi bil povsem moker in gladek. Potem kar lepo napredujeva vse do naslednjega kamina z oceno IV+. Kamor sem pogledal, je bilo vse mokro. Začetek je bil precej rokoborski, nadaljevanje pa je postreglo s kar dobrimi stopi. Ki pa so se pod vrhom spet nekam izgubili. Kamin je sicer dobro nabit s klini, prav tako celotna smer. Potem s kaminom opravi še Nina. Sicer še z malo več težavami, pa vendar. Oba sva čez najtežji del smeri. Ko si malo oddahneva, nadaljujeva po meni že znani smeri. Lepe štirke!

Ko iz smeri pripleza še Nina, me najprej vpraša, če sem ji nalašč zamolčal, da je zadnji cug tako težak. Rečem ne, sej je sm IV-. Ob bolj natančnem ogledu skice, pa skupaj ugotoviva, da detajl malo nižje, sploh ni bil detajl. Ampak je to tik pod vrhom. Včasih moraš peljat tečajnika, da se zaveš, da še zmeraj ne znaš brat skic.

Po malo daljšem postanku na vrhu, pa jo mahneva preko Brda do Lipanskih vratc in po markirani poti v dolino Krme. Pot je v začetku prav lepa, proti koncu pa je precej strma in se vleče kot kurja čreva. Vendar sva ob sproščenem kramljanju, le prišla nazaj do Kovinarske koče. Zaradi velike gužve v koči (8 obiskovalcev) je oskrbnik popolnoma pozabil, da sva mu naročila joto. Če ga ne bi spomnila, bi verjetno še danes čakala nanjo. Je pa bila vsaj dobra!

Planiranje je obrodilo sadove in tako se v soboto zjutraj z Nino odpraviva v Kranjsko goro. Po jutranji kavici pri Urški in Milošu, se odpravimo na Vršič. ¾ ure hoje in že smo pod vstopom v Severni raz Male Mojstrovke. Moje začetno veselje in dobra volja, sta se razblinila kot milni mehurčki, ko sem v steni opazil prve svedrovce. Milošu pa je dobra volja izginila nekoliko kasneje, ko je moral izbijat moje kline. Svedrovcev namreč nisem hotel uporabljati. Kljub temu smo lepo napredovali. Nina in Miloš sta ob vzajemni pomoči kar hitro plezala za mano. Na vrhu smo ocenili, da smo se v smeri imeli zelo lepo in smo vsi uživali. Smer nas je zadovoljila, prav tako kvaliteta skale in sklenili smo, da smer priporočimo tudi ostalim, ki je še niste splezali.

Seveda dneva nismo zaključili s plezanjem. Ampak s piknikom, ki se je zavlekel dolgo v noč.

Hvala Miloš in ohrani to lepo navado!

 

Objava na FB ni prinesla nekega posebnega zanimanja. Vendar se je proti večeru vseeno našla oseba, ki je pokazala interes po plezanju. Tako so se začela dogovarjanja in v ponedeljek se ponovno peljeva proti gorenjski, čeprav sva komaj v nedeljo od tam prišla. Namenila in splezala sva Sekločevo smer in do vrha nadaljevala po Jesih- Potočnik.

Močna jutranja rosa in velike mokre lise na nekaterih delih osrednje stene Debele peči, so nakazovali, da bi znalo biti mokro tudi v smeri. Prav to se je kasneje tudi izkazalo v Sekločevi, ki poteka kar precej po zajedi ali tik ob njej. Tudi trave so očitno letos moj spremljevalec. Vendar sva po začetnih težavah in obotavljanju nekoliko izven prave smeri, le zalaufala in ujela taprav ritem. Če bi izvzela mokroto, bi smer ocenila za lepo, tudi težave niso prehude, kljub precejšnji strmini.

V štiricah Jesih- Potočnik pa sva naravnost uživala. Kar prehitro jih je bilo konec in vrh Debele peči je bil pod najinimi nogami.

Sledil je še sestop po lovski poti, ki pa se je obema zdel glede na opisano časovnico v vodničku, kar precej našpičen. Kljub precej hitremu sestopu, sva časovnico ujela za rep. Osebno bi časovnico povečal na 2 uri normalnega sestopa. Aja, pozabu povedat. Z mano je bil Toni.

21 februar 2019, 20: 10

Peščeni raz

Zapisala: Andreja Terbos

 

 V nedeljo, 17. 2., smo se David Kozjek, Andraž Poljšak in jaz skobacali v Peščeni raz v Turski gori. Globoko gaženje in piši mrzlega vetra so obetali pestre razmere v skali, ki so to tudi bile. Da se ne bi prehitro vrnili do koče na Okrešlju, kjer je AO Železničar prejšnjo noč prespal, saj je bil vikend rezerviran za tečaj zimske tehnike, smo poskrbeli, da smo smer plezali 6,5 ure. In da nam v vsem tem času ne bi bilo preveč dolgčas, smo si plezanje popestrili z nekaj dramatičnimi vložki. Glede razmer si nismo bili edini, rezultat je bil 2 : 1 za neidealne razmere. (Andreja in Borat: Kozjek)

Prvega raztežaja smo se lotili velikopotezno, in sicer na polički in v prečko, namesto po lažjem vstopu, kjer je bil sneg začuda precej dobro preobražen. Jaz sem preizkusila obe varianti in bila precej bolj navdušena nad drugo.

V steni so bile razmere raznolike: vdirajoči sneg, gnilec, skorja, led, skala, peščenjak (to zadnje je sicer zraslo na mojem zelniku, ampak kot priča že ime smeri, smo imeli drobirja na poti kar veliko, kolikor ga nismo naredili sami v skali, ki ni dajala veliko možnosti za vstavljanje vmesnega varovanja). To je na lastni koži še najbolj izkusil Borat, ki je en raztežaj vlekel od sidrišča na 2 cepina v snegu (sicer presneto dobrega) vse do naslednjega sidrišča na borovcu.

Smer smo preplezali edini in to v njenih zadnjih izdihljajih, kajti sonce jo je topilo pred našimi očmi in je bila že čez nekaj dni verjetno nepreplezljiva.

Naj še povem, da se je v nedeljo Peščeni raz vlekel prav tako kot pozneje ovinki iz Logarske do Kamnika.

Sestopili smo po Turskem žlebu, ki je bil v primerjavi z vsem prej videnim, poezija. V koči nas je z okrepčilom pričakal prijazni oskrbnik Beli, nato pa smo jo že po temi mahnili v dolino. Fanta sta se odločila, da adrenalina tisti dan še ni bilo dovolj in tako so njune dereze ostale na nahrbtnikih kljub že precej poledeneli potki. Zame vsekakor nepozabna krstna tura s fantoma.

05 avgust 2018, 13: 07

Desna smer v Ojstrici

Že marca, ko smo plezali Sneguljčico v vzhodni steni Ojstrice, je padla ideja, da se poleti s Pivarjem zaženeva še v severno steno te mogočne in strme gore. Tako sva v tednu pred 28. julijem (dan napada) pridobila nekaj koristnih informacij in pobud ter napoved lepega, stabilnega vremena. 

Tako sva se v petek po službi iz Ljubljane odpeljala proti Kamniku in naprej v Logarsko dolino. Malo pred deseto zvečer pa sva prisopihala na Klemenčo jamo, kjer naju je sprejela pisana druščina in prijazen oskrbnik. Po dvojčku piv se odpraviva spat. A glej ga zlomka. Ob pol treh me prebudi glasno smrčanje. V bližini je smrčal mlajši poba (nalit), ki ga nikakor ni bilo za zbudit. Vse dokler mu nisem njegove odeje potegnil čez nos. Po parih poskusih se je vendarle toliko umiril, da sem lahko še malo zadremal.

Zjutraj pa akcija. Po zajtrku in kavici se odpraviva k najnižji točki severne stene Ojstrice.Tam se odločiva, da nekaj začetnih metrov splezava prosto. Tako sva prišla do treh votlin. Tam pa sva se, zaradi velike izpostavljenosti in prehoda po mokrih, zelo strmih travah, vendarle navezala. Potem potegneva še štajerca čez drobir in že sva pod strmo steno, kjer se je začela prava plezarija. Smer ponuja lepo plezanje po odlični skali. Je pa veliko plezanja levo-desno. Zato sva kar nekaj časa porabila za prepoznavo pravih prehodov in orientacijo nasploh, čeprav se od daleč s pomočjo skice lepo prepozna smer. Vendar v steni marsikateri detajl, ki se ga od daleč dobro vidi, ostane skrit očem. Vse do zadnje tretjine, se nama ni zdelo nič kaj težavnega, tu pa smer ponudi najprej eno malo težjo, precej izpostavljeno prečko v levo in kasneje še en manjši previs, seveda spet v prečki v levo. Zadnji raztežaj pa sem menda malo priredil, saj naj bi smer potekala po nekakšnem žlebu, mene pa je pred tem zapeljala ena zelo strma poč, ki se ji nisem mogel upreti. Oba sva bila zelo navdušena, tako nad zadnjo počjo, kot tudi nad celotno smerjo. Za smer sva porabila 7,5h. Priporočava!!!  Vaša tast in Birer

29 marec 2018, 17: 25

Pomladanska Sneguljčica

Prejšnjo sredo je na ferajnu padla ideja, da bi šli v soboto kaj splezat. Zainteresirani akterji smo takoj staknili glave. Padla je groba lokacija. Dokončen dogovor pa v petek zvečer. Tako smo v soboto ob 4.uri zjutraj iz Ljubljane odrinili v Robanov kot. Željena smer Sneguljčica. Po dokaj dolgem dostopu, smo le prišli pod smer, kjer smo si nadeli opremo. Vrvi smo še za nekaj časa pustili v nahrbtnikih, kajti pred seboj smo imeli še nekaj gaženja. Navezali smo se v spodnjem delu grape, ki je očem iz doline dobro skrita. Bošt je prevzel oba štrika, s Pivarjem pa sva vsak enega. Ledu je bilo dovolj za kvalitetno plezanje, za lahko izdelavo štanta pa nikakor ne. Tako sva z Matejem, med zmrzovanjem, kar nekaj časa modrovala, kaj hudimana Bošt počne tam zgoraj. Precej vijakov je zavil in snega sprožil na naju, preden je izdelal varen štant tik pod najtežjim delom smeri- ledno zaveso z naklonom nad 90°. Ko smo tudi to dali čez, sta nas čakala še dva raztežaja lažjega plezanja in prispeli smo do vrha Sneguljčice. "Je blo kr težko!"

Med pavzo na vrhu, smo pogledovali tudi proti Mehovem izstopu iz stene. Vendar nas dolgo snežišče do tam nikakor ni navdušilo (beri-udiranje do riti), zato smo se obrnili proti levi in po sosednji grapi, čez par skokov, v Boštovem ritmu, odhiteli proti dolini.

Na našo srečo smo bili pri dostopu kot tudi sestopu po dolini dovolj glasni, da nismo presenetili medveda, ki smo ga obakrat srečali! 

© 2019 Alpinistični odsek Železničar